Tiskane izdaje
Eno leto je bil na študiju v Rimu, ko se je vrnil, pa so ga Italijani odpeljali v taborišče Gonars. Po posredovanju profesorjev Plemlja in Ramovša so ga po enem mesecu izpustili. Leta 1949 je postal izredni in leta 1953 redni profesor za matematiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1954 je postal predstojnik prirodoslovno-matematičnega oddelka na takratni Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti, dve leti pozneje njen prodekan, leta 1957 pa prvi dekan nove Naravoslovne fakultete.
Profesor Vidav je raziskoval
Pomembno področje njegovega znanstvenega dela je tudi uporaba matematike v fiziki. Daljša razprava iz leta 1970 je njegovo največkrat citirano delo (Vidav-Jorgensov izrek). Več razprav s tega področja je objavil skupaj s sodelavci.
Bil je izvrsten predavatelj. Njegova predavanja so bila tako izbrušena in dodelana, da je bilo videti, da ni mogoče nič več vprašati. Imel je izredno človeški odnos do študentov na izpitih. Bil je mentor 85 diplomantom, 14 magistrandom in 17 doktorandom. Na vseh treh slovenskih univerzah predava in raziskuje približno sto »matematičnih potomcev« profesorja Vidava.
Za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil izvoljen leta 1958, za rednega pa leta 1962. Dejaven je bil tudi v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije od ustanovitve leta 1949, bil je njegov predsednik in podpredsednik, leta 1988 pa postal častni član.
Za svoja dela je prejel številna priznanja: Prešernovo nagrado leta 1952, Kidričevo nagrado (današnja Zoisova nagrada) za dela o uporabi matematike v fiziki. Leta 1981 mu je pripadla prestižna jugoslovanska nagrada Avnoja. Leta 1992 je dobil nagrado Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo (današnja Zoisova nagrada). Prejel je več državnih odlikovanj: leta 1974 red republike s srebrnim vencem, leta 2008 zlati red za zasluge za izjemne zasluge pri razvoju znanosti in izobraževanja v Sloveniji. Ljubljanska univerza mu je leta 1987 podelila naziv zaslužni profesor in leta 1997 častni doktorat.
Doktorski študenti profesorja Vidava smo prišli z njim v tesnejši stik in ga, vsak zase, spoznali kot izjemnega človeka. V sebi je združeval veliko različnih sposobnosti in odlik: bil je v svetu uveljavljen znanstvenik, vzgojitelj novih raziskovalcev, izjemen predavatelj, učitelj in mentor številnim generacijam študentov matematike, avtor znanstvenih monografij, pisec prvovrstnih učbenikov poljudnih knjig in strokovnih člankov, dolgoletni vodja matematičnega oddelka na Univerzi v Ljubljani z občutkom odgovornosti do razvoja matematike v Sloveniji, človek z brezhibno osebno integriteto, ob vsem tem pa do vseh prijazen in pregovorno skromen.
Od sredine prejšnjega stoletja je prav on odločilno vplival na razvoj matematike kot organizirane znanstvene discipline v Sloveniji. S svojim delom je postavil trajno merilo kakovosti v raziskovanju in poučevanju. Bil je vljuden gospod, vedno prijazen in poln spodbud.
Spominjam se osemdesetletnice profesorja Vidava. Ko so se na skromni slovesnosti zvrstili vsi govorniki, je na koncu med drugim povedal: »Bil bi zelo domišljav človek, če bi verjel, da je en procent vsega, kar ste povedali, res.«
Tu gre za znano skromnost profesorja Vidava. Po mojem je res ravno obratno. Vse, kar bo izrečeno in zapisano ob stoti obletnici rojstva mojega učitelja, mentorja in vzornika, bo osvetlilo samo del njegovega pomena kot utemeljitelja slovenske matematike.
