Spremembe raziskovalnega okolja bodo lahko boleče

»Če bi združili ves denar, ki ga namenjajo posamezne države EU, in dodali še sredstva iz programa Obzorje 2020, bi bile vsote, ki jih Evropa usmerja v znanost, primerljive z ameriškimi in japonskimi sredstvi,« pojasnjuje bistvo reforme evropskega raziskovalnega prostora dr. Igor Emri, član znanstvenega sveta v bruseljskem združenju Science Europe.

Slovenska agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) je ena od 54 članic združenja Science Europe (SE) oziroma Evropska znanost, ki ima sedež v Bruslju. Strokovno telo združenja je 90-članski znanstveni svet, organiziran v šest skupin s po petnajstimi člani. Skupini za tehnično področje predseduje dr. Igor Emri, profesor na ljubljanski strojni fakulteti in direktor Inštituta za sonaravne in inovativne tehnologije.

Kakšne spremembe se obetajo evropskemu raziskovalnemu prostoru?

Del reorganizacije evropskega raziskovalnega prostora, ki zadeva tudi reorganizacijo šolstva, je zagotovitev financiranja raziskovalnih aktivnosti. Prvi korak v okviru reorganizacije visokega šolstva je bila uvedba bolonjskega študijskega procesa, ki zagotavlja mobilnost študentov. Naslednji korak pa je bolj učinkovito financiranje raziskav, ki naj bi ga zagotovil finančni inštrument v pripravi Science Europe. Druge oblike financiranja, med njimi denimo Evropska znanstvena fundacija, bodo počasi ugasnile. EU ima sicer skupen program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 s skoraj 80 milijardami evrov v obdobju od leta 2014 do 2020, toda ta program predstavlja le približno petino sredstev EU, usmerjenih v znanost, preostalih 80 odstotkov pa se razdeli na nacionalni ravni. Če bi združili vsa sredstva, bi lahko evropska znanost postala bolj konkurenčna ameriški in japonski. Na poti do tega cilja pa je treba odgovoriti na več vprašanj.

Katera vprašanja so odprta?

Eno ključnih je, kako učinkoviteje porabiti sredstva, ki se razdelijo na nacionalni ravni. Raziskave, ki zdaj potekajo na nacionalnem nivoju, se v različnih državah podvajajo, kar pomeni, da sredstva niso izkoriščena optimalno. EU mora uvesti mehanizme in sistem nadzora, ki bodo preprečevali podvajanje istih raziskav v različnih državah. Ta sistem mora zagotoviti, da bodo rezultati raziskav enako dostopni vsem uporabnikom v EU, neodvisno od tega, kje so raziskave izvedene in kje je uporabnik. V povezavi s tem se odpirajo tudi druge teme, s katerimi se ukvarja SE, na primer prost dostop do znanstvene literature, akademska integriteta oziroma korektnost raziskovalcev pri objavljanju znanstvenih rezultatov. Potrebujemo torej učinkovit skupni evropski raziskovalni prostor – ERA (European Research Area).

Bo potem Bruselj nadziral nacionalna sredstva, ki jih članica EU porabi za znanost?

Ne, ampak bodo pripravljeni inštrumenti, ki bodo to regulirali na demokratičen način, tako da bodo sredstva optimalno izkoriščena, rezultati pa dostopni vsem raziskovalcem v EU. Science Europe je v principu tak inštrument. Obenem je tudi asociacija nacionalnih agencij za financiranje znanosti. Slovenija je vanjo vključena prek agencije ARRS, ki je bila ena izmed soustanoviteljic SE, direktor slovenske agencije dr. Franci Demšar pa je bil član njenega prvega nadzornega sveta. Slovenija ima v znanstvenem svetu Science Europe dva člana, kar je dobra zastopanost. Članica je tudi dr. Hojka Kraigher, sam pa vodim znanstveni svet za področje tehnike. Možnosti za aktivno sodelovanje Slovenije je torej veliko, le izkoristiti jih moramo.

Kakšne spremembe v slovenskem raziskovalnem okolju lahko pričakujemo potem, ko bo reorganizacija v EU končana in bo inštrument Science Europe začel delovati?

Spremembe – predvsem oblikovanje enotnega evropskega raziskovalnega prostora – bodo lahko boleče, če se nanje ne bomo pripravili že zdaj. Lahko se nam zalomi, tako da bo »vlak do več razvojnega denarja« odpeljal, mi pa ne bomo na njem. Ponujajo se priložnosti in pojavljajo se nevarnosti. Bistvo sprememb je namreč tudi v veliko večji mobilnosti raziskovalcev.

Večja mobilnost raziskovalcev je pozitivna pridobitev. Kje pa so tveganja?

Po reformi evropskega raziskovalnega prostora bo tako, da bodo raziskovalci sredstva, ki so jih pridobili denimo v Sloveniji za neki projekt, lahko odnesli na raziskovalno institucijo v Evropi, ki ima najboljšo opremo in strokovno osebje za tisto področje. Če sem konkretnejši, raziskovalec bo v Sloveniji pridobil projekt za raziskave, potem pa bo skupaj z denarjem odšel na tisto univerzo v EU, ki je vodilna na tem področju. Povečala se bo konkurenca za nacionalna sredstva, ker bodo lahko za raziskave ARRS v prihodnje konkurirali tudi tujci, seveda pa bodo prav tako slovenski raziskovalci lahko konkurirali v tujini. V najslabšem primeru bi lahko več raziskovalcev skupaj s sredstvi odšlo iz Slovenije, kot pa bi jih privabila naša država. To bi lahko preprečili le tako, da bi pravočasno razvili specializacije, po katerih bomo lahko med vodilnimi v Evropi in bi zato postali generator prihoda tujih raziskovalcev. Pri tem se odpirajo logična vprašanja: ali znamo opredeliti, v čem smo dobri? Po čem naj bo Slovenija znana v EU in v svetu? Za tako odločitev potrebujemo strokovni in tudi politični konsenz. V svetu vlade za takšna mnenja prosijo svoje nacionalne akademije.

Kako pa je pri nas?

Ravno nasprotno, Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Inženirska akademija Slovenije sta večkrat ponudili svoje sodelovanje. Pobuda je naletela na gluha ušesa. Škoda! Srčno upam, da bo nova vlada razmišljala drugače.

Sodi v novi kontekst evropskega raziskovalnega prostora tudi tako imenovana pametna specializacija?

Seveda. Velja namreč evropsko načelo, da se vsaka država sama oceni, na katerem področju je dobra ali celo najboljša in s tem konkurenčna – in to tudi pove. Vsi v Evropi bi morali vedeti, da je Slovenija »Silicijeva dolina za to in to«, mi pa bi potem morali razvijati to specializacijo. Temu bi bilo treba prilagoditi šolski sistem, predvsem na magistrski in doktorski ravni, ter financiranje raziskav. Šteje namreč rezultat in ne to, kdo ga je naredil, zato je logično, da se lahko na neki razpis prijavi vsak, ne glede na to, od kod prihaja. S tem bodo vsi raziskovalci EU pomagali vsem regijam, da se znotraj svoje specializacije razvijajo čim hitreje. To je bistvo skupnega raziskovalnega prostora in pametne specializacije.

Bi morali povedati, kje v znanosti smo najboljši?

Ne gre za to, da opredelimo, kje v znanosti smo najboljši. Cilj pametne specializacije je opredelitev »področij aktivnosti«, ki bodo zagotavljala napredek, gospodarsko rast in predvsem rast življenjskega standarda in kakovosti življenja v regiji. Seveda so te stvari povezane in nerazdružljive, pomemben pa je vrstni red. Za doseganje konkretnih rezultatov in ekonomski uspeh potrebujemo vsa področja znanosti. Oceniti pa moramo, katera znanja v verigi dodane vrednosti so na nekem področju ključna, in jim postopoma pri financiranju dajati prednost. Na trgu je namreč lahko uspešen samo tisti izdelek ali storitev, ali oboje, ki pomeni integracijo najboljših rešitev in pristopov. Pri tem ključna znanja razvijamo sami, preostala pa preprosto kupimo, in sicer z »nakupom« človeka, ki ima to znanje. To zahteva mobilnost strokovnjakov, ki je ena od prioritet ERE.

Zahteva pametna specializacija še druge pogoje?

Cilj pametne specializacije je opredelitev usmeritve, kjer lahko regija dosega gospodarske, kulturne in socialne uspehe, skratka razvija sonaravno, za človeka prijazno okolje.

Pametna specializacija zahteva konvergenco in povezovanje različnih znanj in ne obratno. Tukaj Slovenija šepa tako na izobraževalnem kakor na raziskovalnem področju. Prvi problem je že v tem, da nimamo univerzitetnega kampusa. Drugi pereč problem pa je v tem, da nimamo velikih konvergenčnih (integrativnih) projektov, ki bi povezovali več raziskovalnih skupin iz tehnike, naravoslovja, družboslovja, medicine ...

Na katerih področjih smo že dobro razviti, da bi jih bilo smiselno uvrstiti na seznam pametne specializacije?

Izhodišče za opredelitev usmeritev morajo biti naravne danosti države oziroma regije. Obetavne možnosti imamo denimo na področju rehabilitacij, tudi po poškodbah v športu, pri opremi za zdravo življenje in v zdraviliščih. Katera država na svetu ima na kvadratni kilometer toliko zdravilišč kot Slovenija? Lahko se motim, ampak če nismo prvi, smo pa zagotovo v svetovnem vrhu. Povezovanje zdraviliških in zdravstvenih storitev je že zdaj na visoki ravni. Na to bi se lahko navezala vsa industrija, denimo Gorenje, ki bi izdelovalo posebne hladilnike samo za zdravila in specialno hrano. Tak hladilnik bi na zaslonu spremljal količino in vrsto shranjenih zdravil in živil, njihov rok trajanja ... Panvita, na primer, bi se lahko usmerila v pripravo specialne hrane, na primer za bolnike z ezofagijo, hrane brez vsebnosti glutena ... Z domiselno idejo bi se lahko specializaciji pridružil Elan, ki bi izdeloval športno opremo po meri starejših. Prepričan sem, da lahko vsaka industrijska veja, ki jo imamo, dá svoj prispevek v tej smeri.

V čem pa smo lahko najboljši?

Pri tej oceni morajo biti osnova naravne danosti in trenutni tehno-socio-ekonomski potencial države; Avstrija verjetno ne gradi svoje prihodnosti na pomorstvu. Kaj Slovenijo postavlja v svetovni vrh? Menim, da tega ni prav težko analizirati. Prav pametna specializacija bo v prihodnje ključni element pri odpiranju poti do milijardnih vsot evropskega denarja. Če pa se ne bomo odločili za specializacijo oziroma izbrano usmeritev, lahko izgubimo priložnost za dostop do teh sredstev in seveda razvoj.

Ali bo pametna specializacija vplivala tudi na pogoje dela raziskovalcev in kako?

Pametna specializacija je samo en, sicer zelo pomemben segment, zato je treba vprašanje razširiti: kako bo formiranje evropskega raziskovalnega prostora vplivalo na pogoje dela raziskovalcev? Osebno menim, da proces oblikovanja skupnega evropskega raziskovalnega prostora za Slovenijo lahko velika priložnost, če se pripravimo. Slovenska znanost je namreč dobra, kar kažejo tudi vsi kazalci. Prepričan sem, da bo z odpiranjem evropskega prostora postala še boljša. Virov financiranja bo namreč precej več, kot jih je danes, vsak se bo lahko prijavil na vsak razpis v vsaki državi, brez omejitev.