Tiskane izdaje
Polet Apollo 8 je bil posledica več dejavnikov. Prvi je bil seveda ta, da je 1. julija 1968 CIA ocenila, da bi Sovjetska zveza novembra ali decembra lahko izvedla polet s posadko okrog Lune; 26. junija 1968 je namreč sovjetska državna komisija podala mnenje, da naj se novembra izvede polet okrog Lune s posadko in da naj se do tega datuma opravi še tri ali štiri izstrelitve poskusnih vesoljskih ladij (Zond) brez posadke. Šlo bi dejansko za let okrog Lune, brez utirjenja v njeno krožnico; mimogrede, tàko pot okrog Lune je pozneje opravil tudi (ne)srečni Apollo 13, saj je bila to edina možnost, da se po nesreči, ki se mu je primerila med poletom proti Luni, vrne na Zemljo.
Drugi razlog je bil v tem, da je septembra 1968 poletel sovjetski Zond 5 in uspešno pristal v Indijskem oceanu, kar je bilo še eno opozorilo Američanom, da jih na poti proti Luni Sovjeti lahko prehitijo. Tretji razlog pa je bila zamuda pri gradnji lunarnega modula, se pravi tistega dela programa Apollo, ki bi astronavtom omogočal varen pristanek in vrnitev z Lune.
Apollo 8 in njegov polet »samo« v Lunino krožnico, je bil torej le nekakšna rezervna rešitev. Pobudo je 7. avgusta 1968 predstavil vodilni Nasin vesoljski strokovnjak George Low, javnost pa je bila o načrtovanem poletu obveščena 7. oktobra.
Kar trije astronavti
Apollo 8 je z enodnevno zamudo 21. decembra 1968 poletel proti Luni. To je bil šele tretji polet takrat najmočnejše rakete na svetu Saturn V, več kot 3000 ton težke velikanke, ki pri zadnji izstrelitvi ni delovala ravno tako, kot so od nje pričakovali. Sam Apollo 8 je (komandni in servisni modul) tehtal več kot 28 ton.
Posadko so, kot rečeno, sestavljali trije astronavti. Poveljnik je bil Frank Borman, ki je tako že drugič letel v vesolje. Pilot komandnega modula je bil James Lovell, ki tretjič letel v vesolje. Pilot lunarnega modula (ki je tokrat opravljal druge naloge) pa je bil William Anders, ki je prvič letel v vesolje. Omenjeni lunarni modul je na vrhu zadnje stopnje zamenjal masni model, ki je simuliral lunarni modul, vendar je bil precej lažji in enostaven; tehtal je dobrih 9 ton, kar je precej manj kot pravi lunarni modul, ki je tehtal 14 ton. Ta polet je tudi predstavljal drugi polet vesoljske ladje Apollo s človeško posadko v vesoljski prostor.
Po uspešni izstrelitvi je Apollo 8 potreboval tri dni, da je pripotoval do Lune. Potem ko sta komandni in servisni modul vključila velik zaviralni motor (kar se je zgodilo na senčni strani Lune, ki je z Zemlje ne vidimo in brez stika z Zemljo; motor je deloval dobre štiri minute, astronavti pa so ta čas opisovali kot najdaljše štiri minute v življenju), je vesoljska ladja Apollo 8 postala prvi umetni satelit Lune s človeško posadko. Luno je v dvajsetih urah obkrožila kar desetkrat in v tem času iz Lunine orbite posredovala tudi več televizijskih oddaj, ki so imele milijonski avditorij, še posebej tista na božični večer. Polet Apolla 8 je bil eden zadnjih korakov pred pristankom človeka na Luni, ko je član posadke Apolla 11 Neil Armstrong 20. julija 1969 naredil znameniti »veliki korak za človeštvo«. Za kako zahteven polet je šlo, nenazadnje priča tudi to, da celo člani posadke Apolla 8 svoji misiji niso pripisovali več kot 50 odstotkov možnosti za uspeh.
Potem ko je Apollo 8 postal umetni satelit Lune, se je temu nebesnemu telesu najbolj približal na 111,8 kilometra in se od njega najbolj oddaljil na 311,1 kilometra. Po opravljenih desetih orbitah okrog Lune so astronavti ponovno vžgali glavni raketni motor, ki jih je usmeril na tokrat le dvodnevno pot domov. Pred vstopom v zemeljsko atmosfero se je servisni modul ločil od komandnega, ki je imel zelo ozek vstopni koridor. Če bil prišlo do odstopanja, bi lahko kapsulo odbilo nazaj v vesolje ali pa bi zgorela v atmosferi. No, zapletov na srečo ni bilo in kapsula se je s pomočjo treh padal spustila na gladino oceana. Komandni modul je zdaj razstavljen v čikaškem muzeju znanosti in industrije.
Sovjetski program Zond
Več o sovjetskih lunarnih programih se je zvedelo šele v času glasnosti in sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova. Pred tem se je v javnosti o njih zgolj ugibalo.
Zond sta se imenovali dve seriji sovjetskih vesoljskih plovil brez posadke, ki so v vesolje potovala od leta 1964 do 1970, z njimi pa so preverjali možnosti raziskovanja bližnjih planetov. Druga serija teh plovil je uporabljala poenostavljeno in pomanjšano različico vesoljske ladje s posadko Sojuz (Sojuz 7K-L1), ki naj bi bila sestavljena iz servisnega in povratnega modula, vendar brez orbitalnega modula (program L1).
Namen tega programa je bil polet posadke (enega ali dveh članov) okrog Lune. Poleti Zond 4-8 so bili poskusni poleti brez posadke. Za nosilno raketo so uporabljali štiristopenjski Proton, težak več kot 700 ton in visok 57 metrov, ki je bil ravno dovolj močan, da izstreli več kot pet ton težko vesoljsko ladjo na potovanje proti Luni. Začetki tega ambicioznega programa segajo še v zgodnja šestdeseta leta. Cilj je bil polet proti Luni v poletju leta 1967, kar se seveda ni uresničilo. Plovila Zond so namreč imela preveč težav. Tako je Zond 4 2. marca 1968 poletel 300.000 kilometrov globoko v vesoljski prostor, pri vrnitvi pa je »zašel«, tako da so kapsulo uničili na višini 10 kilometrov nad Gvinejskim zalivom. Zond 5 je poletel 18. septembra 1968. Luni se je najbolj približal na 1950 kilometrov in na njem je bil biološki tovor (želve, vinske mušice, črvi, semena in bakterije). Kapsula se je uspešno spustila na površino Indijskega oceana, kjer so jo pobrali. Objavili so, da so želve izgubile 10 odstotkov telesne teže, vendar so bile še vedno živahne in imele dober tek. Zond 6 je bil izstreljen 14. novembra 1968. Na krovu je bila znanstvena in fotografska oprema, kot tudi biološki tovor. Luni se je najbolj približal na 2420 kilometrov. Ob vrnitvi pa so odpovedala pristajalna padala in ostalo je samo nekaj fotografskega gradiva. Zond 7 je proti Luni poletel 7. avgusta 1969 in se ji približal na 1984,6 kilometra. Pristajalna kapsula je ob vrnitvi 14. avgusta mehko pristala v Kazahstanu. Zond 8, ki je bil zadnji v tem programu, je proti Luni poletel 20. oktobra 1970. Približal se ji je na 1110,4 kilometra. Pristajalna kapsula se je ob vrnitvi 27. oktobra uspešno spustila v Indijski ocean.
Sovjetom se ni posrečilo
Če bi bi bil program resnično uspešen, naj bi sledil polet s posadko, a to se ni zgodilo. Med številnimi sovjetskimi kozmonavti, ki so se pripravljali na ta izzivalni polet, bi verjetno bila prva izbranca Aleksej Leonov in Oleg Makarov. Sovjeti so dejansko izdelali kar 15 vesoljskih plovil, ki so bila namenjena programu poleta kozmonavtov okrog Lune. Nekaj se jih je uničilo ob neuspešnih izstrelitvah Protona, ki v šestdesetih letih še ni bil tako zanesljiva raketa kot je zdaj. Nekaj jih je odpotovalo do Lune (Zond 4-8), kjer so imeli različne uspehe. Eden ali celo dva pa sta ostala za spomin na Zemlji.
Na podlagi lastnih izkušenj so Sovjeti ocenjevali, da ima polet Apolla 8 samo 25-odstotne možnosti za uspeh. No izkazalo se je, da je bil ta program skoraj 100-odstotno uspešen. Sovjetski program poleta človeške posadke do Lune pa neuspešen.
Iz četrtkove izdaje Dela!
