Tiskane izdaje
Brez pametnih telefonov, tabličnih računalnikov in druge digitalne tehnologije si danes sodobnega življenja ni več mogoče predstavljati. Po nekaterih raziskavah je okoli tri odstotke populacije v nevarnosti, da razvije digitalno zasvojenost. Ob tem je dobro vedeti, da možgani otroka niso zgolj pomanjšana oblika možganov odraslega in so v prvih dveh desetletjih še posebno ranljivi.
Treba je ločiti delo, ki ga opravljamo s pomočjo novih računalniških tehnologij, ki je koristno – ko se na primer učimo, poslušamo glasbo ali plačamo položnice, česar se naveličamo, občutimo utrujenost in potrebujemo odmor –, in zabavo z novo tehnologijo – ko sproščanje z računalniškimi igricami ne sproži procesa utrujenosti in naveličanosti, kar lahko pripelje do zasvojitve. Tako je na nedavnem strokovnem srečanju o zasvojenosti otrok in mladostnikov od ekranov v organizaciji Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije izpostavil Miha Kramli, terapevt na področju zasvojenosti iz Centra za bolezni odvisnosti iz Zdravstvenega doma Nova Gorica, ki je tudi v evropskem merilu ena prvih nezasebnih ambulant, ki se ukvarja z nekemičnimi zasvojenostmi.
S poslušanjem pravljic do dojemljivosti za abstraktno
Poudarja, da ne gre za preganjanje aktivnega igranja računalniških igric, treba pa je preprečiti visoko aktivnost pri tem: »Če otrok igrico igra enkrat na mesec, to ni katastrofa, dvakrat na teden pa že je.« Svari tudi pred pretirano uporabo elektronskih igrač pri otrocih, ki jo je treba prostorsko in časovno omejiti v obdobju osebnostnega razvoja; zaradi zvokov in barv, ki pritegnejo otrokovo pozornost, ni zadovoljen s sprehodom v naravi, ki se mu zdi siva cona. Ob tem opozarja, da se otrok ne naveliča, če mu že 367-krat berete isto pravljico in pozna vsako podrobnost iz nje: »Tako nastajajo zametki dojemljivosti za abstraktno.«
S pritiskom na gumb pri elektronskih igračah se ta dojemljivost ne razvija, človek brez abstraktnega razmišljanja pa ni sposoben oblikovati avtonomne vesti, postane nekritičen potrošnik in dela tisto, kar mu narekuje družba; to pa pomeni, če se znajde v skupini, ki pravi, da je heroin dober, bo tako tudi ravnal. V ambulanti trenutno obravnavajo 223 primerov nekemične – med drugim tudi primer zasvojenosti s hitro vožnjo – in 195 primerov kemične zasvojenosti. Pri nekemičnih zasvojencih pa opažajo veliko več nasilja kot pri kemičnih. Od 35 do 70 odstotkov staršev otroci tepejo, ko jim postavijo meje. Pri premagovanju odtegnitvenega sindroma pri starejših pa prihaja do tragičnih posledic, tako se na primer raje ločijo kot prekinejo zasvojenost s tehnologijo.
Optimistično sporočilo nevroznanosti
Znanost prinaša umirjen diskurz, poskuša pregnati predsodke in strahove, ker temelji na tem, da je pomembno vedeti, ne pa zgolj verjeti. Zlasti pri uvajanju novih stvari je previdnost zelo pomembna, vendar pa ne posamezniki ne družba v celoti ne smemo biti ohromeli od strahu pred novim, je poudaril prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Poudarja, da je za razumevanje vpliva sodobnih medijev na možgane, njihovo zgradbo in delovanje, zelo pomembno razumeti, kako so se oblikovali naši možgani skozi milijone let, kaj zmorejo in kaj ne. Spomniti se je tudi treba, da smo se na postajah na poti razvoja človeštva soočali s podobnimi dilemami, kot jih danes prinaša razvoj tehnologije, nihali smo med apokaliptičnimi in pretirano optimističnimi scenariji.
Za razumevanje tega vpliva pa je zelo pomembno poznati možgane otroka, ki niso zgolj pomanjšana oblika možganov odraslega in so še posebno v prvih dveh desetletjih posebej ranljivi, pojasnjuje dr. Pirtošek. Ob vsem tem pa nevroznanost prinaša optimistično sporočilo iz zadnjih nekaj let: če so včasih nevroznanstveniki verjeli, da so možgani edini organ, ki ima fiksno število celic, in kdor ima srečo, jih bo ohranil do konca življenja, nikakor pa ne more tvoriti novih, je danes znano, da ni tako.
Dve darili evolucije
Možgani črva so setsavljeni iz 308 celic, človeški možgani pa jih imajo približno 80 milijard, vsaka pa ima 10.000 povezav in informacijskih kombinacij med njimi je veliko več kot vseh zrnc peska na vseh plažah tega planeta, je ponazoril dr. Pirtošek. Ko so možgani nastali nekje v razvoju življenja na tem planetu, so se razvijali in postajali vse bolj kompleksni. Evolucijsko lahko ločimo tri sloje možganov.
V prvem so osnovne funkcije, dihanje, razmnoževanje, hranjenje, ki ga imajo tudi plazilci, in ta ni nikoli v nevarnosti, da bi ga pokvarila digitalna tehnologija. Čez 300 milijonov let se med prevladujočimi dinozavri pojavijo prvi mali sesalci, ki živijo pod zemljo, evolucija možganom podari dve darili: spomin, da lahko jutrišnje obnašanje prilagodijo včerajšnjemu in čustvo, da imajo nekaj radi. Tu pa so že zasnove prvega dela možganov, na katerega bodo digitalni mediji že vplivali.
Da bi kot vrsta lahko preživeli, je narava procese hranjenja, pitja, razmnoževanja itd. vgradila med možganske strukture in občutja »nagrajevanja«. Ta del možganov je zasičen s snovjo, ki se ji reče dopamin, ki – v pričakovanju nagrade – poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok, presnovo, učinkuje tako, da smo dejavni, živahni, dobre volje, spodbuja mišljenje in lahko vodi tudi v prekomerno domišljijo. Ta »nagrajevalna« pot torej ni aktivna med samim uživanjem, pač pa predvsem v njegovem pričakovanju. Veselim se, da bom dobil nagrado in se zanjo borim. Ko pa to nagrado, na primer čokolado s 70 odstotki kakava, uživam, ni več vključen dopamin, temveč drugi nevrotransmiterji. Tako narava želi ojačati naše iskanje dobrega, kar čutimo kot nekaj ugodnega za nas. To se dogaja globoko v možganih, v limbičnem sistemu, kjer so shranjena naša čustva, v delu tega sistema pa je tudi sistem za nagrajevanje.
Evolucijska logika iskanja nagrade
S tem, ko možgani rastejo nad limbičnim sistemom, zlasti je ta del »velikih možganov« razvit pri primatih, opicah in ljudeh, pa ta nagrada začne posegat tudi navzgor, na možgansko skorjo, zlasti na sprednji del, ki ga imamo nad čelom, ki je pomemben za razmišljanje, odločanje, inhibiranje, razlaga dr. Pirtošek. Ta del si lahko predstavljamo kot stražarja, ki nekaj dovoli, nekaj pa ne, večinoma pa se bori proti impulzom globljega limbičnega sistema: denimo, ta čustva, spomin, seks, gledanje nekega zaslona je dobro, vendar preveč tudi ne. V evoluciji se tako vzpostavi zelo zanimiv in ploden dialog med prohibitornim delom čelnega dela možganov in impulzivnim delom globokega dela možganov, zlasti tistega, ki nas tudi nagrajuje.
Izgleda, da je narava v možgane vložila del, ki nas nagrajuje, predvsem zaradi tega, da bi poudarila, da se nam splača boriti za najpomembnejše stvari, od katerih je odvisno naše razmnoževanje, preživetje, seksualnost, hrana, pijača in že proces borbe in iskanja tega nas nagradi preko dopamina. Evolucijska logika pa je, da si želimo nekaj, kar možgani interpretirajo, da je za nas dobro in nas bo nagradilo, razloži dr. Pirtošek.
Tehnološki preboj, ki ni evolucijski
V zadnjih nekaj tisoč let pa se je zgodilo, da smo se soočali s tehnološkim prebojem, ki pa ni bil evolucijski. Če bi se brati ali pisati naučili evolucijsko, bi za to potrebovali milijone let, pisati pa smo se naučili pred 5000 leti, ko je človek v glino ali kamne zapisal prve znake, ki so pozneje postali črke in tako začel razširjati svoje podatke in misli. Sokrat in Platon sta takrat svarila, da bodo ljudje s tem, ko dajejo iz svoje glave misli na kamen, osiromašili svoj spomin in prihodnje generacije bodo vse bolj osiromašene.
Kot pravi dr. Pirtošek, nam proces branja takšnih znakov in črk fizično spremeni možgane. Narava pri tem ne naredi novega dela možganov, ki je center za branje, ampak vzame en prastari del, ki je sicer bolj pomemben za to, da znamo oceniti, ali so neke linije ravne ali se križajo, in jih v zadnjih 10.000 letih zelo spretno spremeni v del možganov, ki takoj spozna črke. Tako se možgani na nek način spremenijo tako pred približno 5000 leti, ko človek začne osvajati črke, kot tudi v 16. stoletju, ko ladje začnejo potovati po širnih morjih in začnemo risati zemljevide, tako na papir kot v svoje miselne predstave.
Tako je predvsem desni temenski del možganov naenkrat prisiljen, da ustvari novo, geografsko prostorsko podobo sveta. Ena izmed najbolj znanih revolucij v svetu, ki je naletela na veliko nasprotovanj, je bil tudi izum tiska v 15. stoletju; eden od argumentov proti ideji o tiskanju Johannesa Gutenberga je bila, da se bodo posvečene ideje in znanje, ki si jih zaslužijo samo posvečeni, prenašale čisto med vse ljudi, tudi neuke kmete.
Treba je ločiti delo, ki ga opravljamo s pomočjo novih računalniških tehnologij, ki je koristno – ko se na primer učimo, poslušamo glasbo ali plačamo položnice, česar se naveličamo, občutimo utrujenost in potrebujemo odmor –, in zabavo z novo tehnologijo – ko sproščanje z računalniškimi igricami ne sproži procesa utrujenosti in naveličanosti, kar lahko pripelje do zasvojitve, pravi Miha Kramli. Foto: Hočevar Uroš/Delo
Krajša se tudi čas, v katerem 50 milijonov ljudi osvoji in ima nek medij: za radio smo potrebovali 38 let, za telefon 20 let, za splet štiri, za google+ 88 dni. Čez leto dni bomo soočeni z digitalnimi appi in mediji, ki bodo v enem tednu dosegli 50 milijonov ljudi. Vsak tak app in vsaka interakcija z digitalnimi mediji pa nam spremeni možgane, kar je dobro, saj so možgani živ organizem, ki reagira, razlaga dr. Pirtošek.
Previdno pri označevanju za patološko
O internetni zasvojenosti pa pravi, da je medicina zelo previdna pred prehitrim označevanjem, da je nekaj patološko. V novejši knjigi DSM (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders), ki opredeljuje, kaj so patološke diagnoze in kaj ne, je internetna zasvojenost omenjena prvič, vendar je še med kategorijami, ki potrebujejo raziskave. Je pa precej podatkov o tem, da ima nekdo, ki je zasvojen, fizično spremenjene možgane. Slike kažejo, da sta metabolizem in delovanje možganov pri odvisnosti od interneta zelo podobna katerikoli odvisnosti, prizadeta je omenjena prastara evolucijska pot.
Z internetom, pornografijo ali i-fonom, ki ga moramo imeti ves čas v žepu, sicer smo nervozni, smo svoje možgane obvestili, da je to tako pomembno za naše preživetje, da moramo to iskati vsake toliko minut ali ur. To pa pomeni, da so naši možgani na nek način ogoljufani glede resničnosti te informacije. Kažejo se predvsem štiri področja takšne mogoče odvisnosti: pri internetni pornografiji, spletnih klepetalnicah, spletnih igrah in igrah na srečo.
Nevroplastičnost – v prid in včasih v škodo
O otroških možganih je dr. Pirtošek razložil, da se ves čas gradijo in spreminjajo, še posebno v prvih dveh desetletjih. To pomeni, če nekaj poudarjeno delamo in to ponavljamo, se bo tisti del možganov, ki je v povezavi s to akcijo, zaznavo ali odločitvami, okrepil. Obenem je to obdobje dihotomije, ko je starejši, globlji "impulzivni" del možganov že polno aktiven, povrhnji, z razsodnostjo povezan del, pa se šele izgrajuje. Včasih se bo lahko vzpostavil začarani krog v negativnem pomenu, ali pa bomo zelo ali izjemno okrepili kakšno določeno sposobnost.
To pa pomeni, če bomo otroku v obdobju te dihotomije, neskladja med globokimi in čelnimi vrhnjimi deli možgan omogočili in dovolili ponavljanje nekih stvari, utegne to imeti precej strukturne in jasne spremembe v njegovih možganih, kar se lepo vidi na primerih internetne odvisnosti. Po drugi strani pa je prav nevroplastičnost tudi dobra novica, saj nekomu, ki je zasvojen, lahko ogromno pomagamo prav z njeno uporabo. Procesi nevroplastične reorganizacije se dogajajo bolj pogosto in dosti hitreje, kot smo si prej to predstavljali, razlaga dr. Pirtošek.
Zlasti pri uvajanju novih stvari je previdnost zelo pomembna, vendar pa ne posamezniki ne družba v celoti ne smemo biti ohromeli od strahu pred novim, poudarja prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Hočevar Uroš/Delo
Ljudje, ki veliko uporabljajo internet, imajo bolj deljeno pozornost. Na vprašanje, ali lahko zaradi uporabe digitalne tehnologije postanemo dementni, je odgovor ne, digitalna demenca pa je nepotrebno strašenje, pravi dr. Pirtošek. Digitalni mediji pa vplivajo na spomin, vendar ne tako, da ga rušijo, temveč ga prestrukturirajo. Nedvomno je, da nam veliko ukvarjanja z internetom siromaši globoki spomin, ki lahko sega nekaj desetletij v preteklost, res pa je tudi, da nam pomaga pri zelo kratkotrajnem spominu, ki ga uporabljamo za manipulacijo s podatki. Tako danes ne poznamo več 45 telefonskih številk, znamo pa zelo hitro nekaj poiskat. To pomeni, da se spreminja narava spomina, ali je to dobro ali slabo, pa je odvisno od situacije.
Nova priložnost dveh svetov
Drži, da od digitalnih medijev lahko postanemo odvisni, še pravi dr. Pirtošek. Po drugi strani pa nam ponujajo čisto novo priložnost dveh svetov. Z določeno modrostjo, brez strahu in panike, lahko ohranimo, kar je dobro in se zavedamo tega, kar je slabo, tako lahko družba dobi najlepše od obeh svetov. Še vedno bomo nekateri vzeli knjigo Ana Karenina in jo ves konec tedna brali v gorah ali na mediteranski obali, pri tem pa bomo imeli izključeno digitalno tehnologijo. Ko pa je to potrebno, lahko v nekaj minutah preverimo podatke, na primer o novih zdravilih, iz različnih koncev sveta. To je čudovito bogastvo in škoda bi bilo, če bi nam ga kdo zaradi strahu odvzel, zaključuje dr. Pirtošek.
