»Ta konec tedna bo Ljubljana naša«

Rezervirana za sivolase gospode z očali z debelimi stekli in suhim glasom, za neprivlačne dijakinje v slogu filmske Hiperbole, ki v mladosti od vsega najbolj ljubijo recitiranje matematičnih aksiomov, za redke izbrance z nadpovprečnim IQ, ki se trudijo »metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj«, kakor definira dejavnost Slovar slovenskega knjižnega jezika.


Če bi vse to res veljalo za znanost, potem se dvajsetletna Anja Truden iz Loške doline in pet let starejši Žiga Kocuvan iz Prlekije zagotovo ne bi znašla med znanstveniki oziroma demonstratorji v ljubljanski Hiši eksperimentov. Za simpatično študentko prvega letnika kemije je znanost predvsem radovednost, kar pomeni, da te stvari zanimajo, da se o njih sprašuješ in jih greš raziskovat. Nenehno raziskovanje, odkrivanje novega, gledanje z očmi otroka je tisto, ob čemer tudi Žiga občuti veliko zadovoljstvo, »kot bi se na novo rodil«, nas prepričuje žarečih oči.

Kar težko je verjeti, ko pove, da je v srednji šoli fiziko sovražil. »V pustih formulah nisem videl nobenega smisla. Zato se tudi nisem usmeril v naravoslovje, ampak sem šel študirat menedžment. Ko pa sem prišel v Hišo eksperimentov in začel tudi sam izvajati poskuse, so mi stvari postale jasne, fizikalne enačbe so dobile smisel. Žal mi je, da nisem tega že prej izkusil, verjetno bi potem tudi šolsko snov laže in z večjim zanimanjem spremljal.«

Kakšen bi moral biti pouk v šolah

Da bi moral biti pouk v šolah vsaj malo podoben dogodivščinam, ki jih za otroke vseh starosti, za njihove starše in stare starše in sploh za vse generacije pripravljajo v hiši zabavne znanosti na Trubarjevi ulici in ki se ta konec tedna selijo na ljubljanske ulice, se strinja tudi Anja. »Začne se že v osnovni šoli, že tam učence veliko premalokrat vprašajo: 'Kaj pa ti misliš?' Pri pouku naj bi imel otrok svobodo razmišljanja, ne pa, da na primer pri interpretaciji pesmi učitelj za vsako besedo razloži, kaj je pesnik z njo mislil. Tako se navadimo na določena vprašanja na določen način odgovarjati, domišljija se zatre. Potem pa prideš v okolje, kjer od tebe pričakujejo, da boš razmišljal odprto, s svojo glavo, in nastane problem, ker tega nisi vajen.«

A Anja in Žiga sta skupaj s še približno dvajsetimi demonstratorji iz Hiše eksperimentov, ki so te dni vpeti v že sedmi Znanstival, prava umetnika tega, kako zapletene stvari povedati preprosto. »Na čisto otroški način obiskovalcem razložimo bistvo eksperimentov, pokažemo, kako zabavna je lahko znanost. Sama že dolgo na youtubu rada gledam videe z znanstveno vsebino, prikazano tako, da lahko vsak razume,« pove Anja in obrne ročko na vitrini, da ognjeni plamenčki v njej obliznejo žličke pred različnimi raztopinami. »Veste, zakaj postane plin drugačne barve, če kuhate testenine in vam voda prekipi?« Ne vemo. »Ker je v vodi sol, natrijev klorid, ob stiku s katero se ogenj oranžno obarva,« pojasni kemičarka.

Prava vprašanja prebujajo radovednost

Čeprav je med demonstratorji še »nova«, pred dvema mesecema se jim je pridružila, potem ko je na lanskem Znanstivalu slišala Žiga prevajati neki znanstveni šov in si je tudi sama zaželela postati del ekipe v rumenih majčkah, se v tej vlogi že dobro znajde. »Zame je to delo dobra šola za razvijanje socialnih veščin, komunikativnosti. Po naravi nisem takšna, raje se kam usedem in berem knjigo, tu pa sem se sredi množice ljudi naučila tudi timskega dela, postala sem bolj družabna. In samozavestna. Na faksu si zdaj upam tudi kaj vprašati, povedati.«

Tudi Žiga, zgovorni Prlek, ki ga kot ekonomista in bodočega menedžerja »porabijo« tudi v mladinskem klubu za sodelovanje pri organizaciji koncertov pa v nekem mednarodnem podjetju, ki izobražuje za osebnostno in profesionalno rast, k čemur gre zraven tudi premagovanje strahov na poti do uresničenja svojih ciljev, nas preseneti, ko pove, da je imel tudi sam težave s tremo: »Preden sem pred poldrugim letom postal del ekipe študentov iz Hiše eksperimentov, sem se bal nastopov, kadar sem moral v šoli kaj povedati, sem na hitro zblebetal, da je bilo čim prej konec. Zdaj pa sem na predstavitvah na faksu sproščen in naravnost uživam v njih.«

Tudi delo z otroki mu je bilo na začetku tuje. »Poslušal sem nekatere učitelje, kako so tarnali, da otrok nič ne zanima, da ne poslušajo, so nemirni. Jaz pa sem ugotovil, da če se jim znaš prav približati, jih stvari še kako zanimajo. S pravimi vprašanji lahko prebudiš radovednost v njih in se odprejo. Prav njihovo navdušenje je tisto, ki tudi mene najbolj navdušuje.«

»Prav toliko ali pa še več, kot daš ti njim, ti s svojo radovednostjo in žarom tudi oni povrnejo,« mu pritegne Anja. »Sploh mlajši otroci so tako živahni. Pridejo k meni, me primejo za roko in odvlečejo k tistemu, kar jih zanima. In zanima jih vse! Čeprav sem na koncu takšnega dneva pošteno utrujena, sem tudi vesela, ker vem, da sem tem otrokom nekaj dala,« se ji smeji. »Ravno včeraj je ena deklica vzkliknila, da je obisk v naši hiši najboljši končni izlet, kar so jih imeli.«

Pozornost pa jima skoraj praviloma uspe vzbuditi tudi pri odraslih: »Zanimivo je, kaj lahko s preprostimi poskusi izvabiš iz ljudi, vsi poslušajo, gledajo, začnejo razmišljati. Mogoče se komu zdi, da je Znanstival prireditev za otroke, a v resnici šovi pritegnejo prav vse generacije,« se Anja veseli dogajanja v teh dneh, ko bodo skupaj z znanstveniki iz tujine središče glavnega mesta oblekli v svoje barve.

Še bolje kot lani

»Znanstival je nekakšno slavje našega celotnega dela in truda. Ljubljana je ta konec tedna naša in zelo smo ponosni na to,« z nalezljivim navdušenjem zatrjuje Žiga. »To, kar mi počnemo skozi vse leto v Hiši eksperimentov, smo zdaj prenesli na ulice. Obiskovalci in mimoidoči bodo spet naši sodelavci. Pritegnili jih bomo v šove, prav vsi se bodo lahko preizkusili v teku po nenewtonski tekočini, mešanici škroba in vode, še bolje bo kot lani, program je še bolj zanimiv, še bolj nabit, še manj ur spanja je pred nami in še več dela. Vem, da se bodo ljudje imeli fino, ker se bomo tudi mi imeli fino,« Žiga kar kipi od ustvarjalne strasti, ki burka v njem in mu prinaša toliko zadovoljstva.

Z električnim dvokolesnikom Segway se bo rade volje prevažal po Ljubljani in skrbel za promocijo tridnevnega dogodka, tudi letos bo simultani prevajalec Boba Friedhofferja, ameriškega znanstvenika s čarodejnimi spretnostmi, na osmih lokacijah, kjer bodo polurni šovi potekali, bo mojster za ozvočenje in skrbel, da bodo imeli predavatelji vse pri roki ...

Anja bo medtem dežurala v Hiši eksperimentov, kjer bodo tudi med Znanstivalom potekali poskusi, ki se jih zunaj ne da prikazati, pred hišo bo s pisanimi milnimi mehurčki privabljala ljudi, na prizoriščih šovov pa bo kot rediteljica poskrbela za red in zadovoljne obraze.

Bistvo eksperimenta: ne uspe vedno

Anja in Žiga se ne bojita, da jima kakšen eksperiment ne bi vedno uspel, pa ne zato, ker se to ne more zgoditi. »Bistvo eksperimenta je, da ne uspe vedno. In včasih je tako še bolje, saj začneš razmišljati o njegovih mehanizmih, zakaj nekaj ni delovalo, in tako odkriješ kaj novega,« mirno pojasni Anja. »Tudi demonstrator lahko predlaga novo idejo za poskus, naši razvijalci pa potem presodijo, ali je to dober eksperiment, in ga po potrebi še malo razvijejo, spremenijo, prilagodijo,« pove. V Hiši eksperimentov teh ne kupujejo, vsi so sad njihovega dela, raziskovanja in izkušenj.

»Bi radi vedeli, kaj vas čaka v prihodnjem tednu?« me hudomušno izzove Žiga in pokaže na vrtljivi horoskop, ki 100 % drži. »Tlak v vodovodnih ceveh je običajno med štirimi in šestimi bari,« se prikaže napis ob vodnem znamenju. »Ta je res bolj za šalo,« se nasmehne mladi znanstvenik, »a mi tudi s tem posredujemo bistvo znanosti, ki je v spraševanju, dvomu, radovednosti, tudi v tem, da znaš reči 'ne vem'. Tega sem se, predvsem od dr. Miha Kosa, v tej hiši tudi sam naučil. Ni treba misliti, da moraš vse vedeti, vse razumeti. Po drugi strani pa se tudi ni treba bati novega in neznanega, ampak se s tem spoprijeti in stvar poskušati dojeti.«

»Tudi mi se ne trudimo obiskovalcem znanstveno razložiti eksperimentov, ampak si želimo predvsem vzbuditi v njih radovednost, jih pritegniti, da sami preberejo razlago pojava, pozneje morda še kaj raziskujejo o tem, mlajši pa da to povežejo s snovjo v šoli in jo laže razumejo. Zelo sem bila vesela, ko sem od neke učiteljice izvedela, da je pri šolski uri njena učenka povedala, da to, o čemer so se učili, pozna že iz Hiše eksperimentov. Tega si želimo,« pripoveduje Anja. Celo o učencih osmih in devetih razredov, ki so videti, kot da jih nič na svetu ne zanima, lahko pove, da ni tako. »Če jim pokažeš zanimiv eksperiment, se pri njem zadržijo tudi deset minut.«

Tako kot bi se zlahka tudi mi. Postavili smo se v prostor, zaprt s tremi stranicami iz ogledal, in se v odboju svetlobe naenkrat znašli v svetu neštetih »kloniranih« osebkov, kot na vrvečih ulicah kakšnega večmilijonskega velemesta. Kako zanimivo bi bilo v tistem trenutku prisluhniti razlagi srednješolskega učitelja fizike ...