Tiskane izdaje
Kdor gre mimo Erjavčeve 26 v Ljubljani, kjer že od leta 1985 domuje Inštitut za narodnostna vprašanja (INV), se mu verjetno zdi, da sta lokacija in stavba, ki spominja na stare meščanske vile, zavidanja vredni inštitutski dobrini. Morda celo dokaz njegove privilegiranosti. A se v pogovoru z direktorico inštituta prof. dr. Sonjo Novak Lukanovič hitro izkaže, da tudi v tem primeru videz vara.
Inštitutu ni bilo nič podarjeno. Propadajočo stavbo bi pred leti skoraj izgubili, če ne bi direktorica trmasto vztrajala in se močno angažirala, da so jo v celoti rekonstruirali.
Od ustanovitve predhodnika, Manjšinskega inštituta, leta 1925 je eden prvih tovrstnih inštitutov na svetu. Ustanovitelj je bil poleg Vinka Zormana tudi Janko Mačkovšek. Namen inštituta je bilo proučevanje položaja Slovencev v sosednjih državah ter položaja nemške in madžarske manjšine v Sloveniji. Takrat je v okviru Lige narodov in evropskih manjšinskih kongresov nastajala mednarodna manjšinska zaščita.
Predsednik enega od teh kongresov je bil dr. Josip Wilfan. Dejansko so sodelavci inštituta pripravljali strokovne podlage in napotke dr. Wilfanu, evropskemu manjšinskemu kongresu in tudi Društvu narodov pri pripravi dokumentov o človekovih pravicah, ki so jih takrat snovali v Ženevi.
Inštitut je prenehal z delom ob italijanski okupaciji Ljubljane, leta 1944 pa je njegovo delo nadaljeval partizanski znanstveni inštitut na osvobojenem ozemlju. Iz njegovega oddelka za mejna vprašanja je leta 1948 nastal Inštitut za narodnostna vprašanja. Najprej je deloval v okviru univerze, od leta 1956 pa je samostojen. Leta 1991 je postal javni raziskovalni zavod, katerega ustanoviteljica je vlada, soustanoviteljici pa SAZU in Univerza v Ljubljani.
V tolikih desetletjih se je na inštitutu zvrstilo 14 direktorjev, naša sogovornica ga vodi zadnjih osem let. Kot raziskovalka je z njim povezana že od leta 1980. Magistrirala je iz kulture italijanske narodnosti ter doktorirala s temo jezikovnega prilagajanja na narodnostno mešanih območjih v Sloveniji. Po večletnem raziskovalnem delu na inštitutu se je zaposlila na oddelku filozofske fakultete za primerjalno in splošno jezikoslovje, nato pa je leta 2010 sprejela vodenje inštituta. Na filozofski fakulteti je tudi redna profesorica uporabnega jezikoslovja in še vedno vpeta v pedagoški proces.
Zakaj ste se zaposlili ravno na INV?
Rodila sem se v Postojni in odraščala v Ljubljani. Toda moja pokojna mama je Primorka, iz Renč, vasi blizu Nove Gorice, kjer je v mladosti doživela italijanski fašizem, kar je še utrdilo njeno narodno zavest, ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva, ob tem pa ljubezen do raznolikosti in spoštovanje različnosti. Te vrednote je prenesla tudi name, zato mi je bila zaposlitev na inštitutu pisana na kožo.
Najprej sem delala na splošnem oddelku, kjer sem se začela ukvarjati z dvojezičnim izobraževanjem. Še zlasti me je zanimala učinkovitost modelov dvojezičnega izobraževanja, prav tako njegova vloga v družbi. Raziskovalni rezultati so me usmerjali v poglabljanje vloge in pomena jezikov v stiku, do povezave jezika in ekonomije. Pri svojem delu sem kmalu dojela, da brez spoštovanja jezikovnih in drugih različnosti ne more biti družbenega in gospodarskega napredka.
Kako je s tem v Sloveniji?
Dejstvo je, da je celotna Slovenija večjezična, Slovenci smo večinoma vešči uporabe tujih jezikov. Težje pa se nam je naučiti spoštovati različnost. Med pripravo doktorata sem spoznala, da jezik ne pomeni samo neke komunikacije, temveč odseva tudi odnose med ljudmi in ima zelo veliko moč. Imela sem srečo, da sem med letoma 1991 in 2001 sodelovala v longitudinalnem, multidisciplinarnem ter primerjalnem projektu Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, ki si ga danes lahko samo želimo. Projekt bi lahko, če bi se nadaljeval, močno vplival na razvoj znanosti na področju etničnih študij in koristil celotni družbi.
Zakaj se ni nadaljeval? Ga je, ko se je končala pomlad osamosvojenih narodov, ustavil neoliberalizem?
Ne vem. A kar naenkrat se naše vsebine očitno niso zdele več prioritetne v družbi. Škoda, saj bi tako široko zastavljen projekt, ki nikakor ni bil omejen samo na manjšine, ampak je vključeval tudi večinsko prebivalstvo, lahko ponudil marsikateri odgovor tudi politiki pri odločanju. Denimo odgovor, kako naprej, katere ukrepe sprejemati in tako izboljšati upravljanje različnosti v družbi. Z znanstvenimi raziskavami se je mogoče izogniti težkim posledicam napačnih ravnanj. Naše delo sicer ne daje neposrednega rezultata in tudi ne neposrednega profita, tako pomembnega v neoliberalni družbi, opozarja pa na trende in pojave v družbi, ki prispevajo k ustvarjanju razmer za sožitje in razumevanje drugačnosti.
Malokdo od Slovencev in verjetno tudi malokdo od slovenskih politikov ve, da je vaš predhodnik, Manjšinski inštitut, nastal zaradi potreb evropskega manjšinskega kongresa. Imel je torej zelo pomembno vlogo?
Nedvomno. Takrat je bila sicer dana pobuda za nastanek osrednjega mednarodnega inštituta za manjšinske študije ter ustanovitev manjšinskih inštitutov, ki bi sistematično zbirali in proučevali gradivo o manjšinah v vseh evropskih državah. Do danes se je ohranil samo naš inštitut. O pomenu nastanka inštituta in njegovi vlogi v zgodovini se premalo ve. Leta 2015 je naša 90. obletnica, kljub trudu, da bi jo dostojno zaznamovali, šla mimo medijev in s tem mimo pozornosti širše javnosti. Poleg tega se nam zaradi splošnega usihanja finančnih sredstev krčijo raziskovalne možnosti, pri tem pa je področij našega dela čedalje več.
Znano je, da je inštitut v ne tako davni preteklosti preživljal precejšnjo krizo?
Res je. Na žalost politični akterji pogosto ne razumejo in ne upoštevajo pomena izsledkov naših raziskav. Toda vodilo našega dela je ustvarjati znanstvenoraziskovalne rezultate, kajti le znanstvena verodostojnost je zagotovilo uspeha in obstoja. V preteklosti so se pojavile težnje po zaprtju ali priključitvi inštituta k drugi znanstvenoraziskovalni ustanovi, čemur smo se raziskovalci odločno uprli.
Kam vse sega delovanje inštituta?
Inštitut pokriva raziskovalno dejavnost, ima specializirano knjižnico z dokumentacijo in arhivom. Raziskovanje je usmerjeno v štiri tematske sklope: slovensko narodno vprašanje, manjšinske študije, študije etničnosti, nacionalizma in mejnosti ter upravljanje različnosti. Tako zadnja leta poleg položaja slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah ter položaja narodnih skupnosti v Sloveniji raziskujemo tudi položaj priseljencev ter romsko tematiko. Ne bom neskromna, če rečem, da je naš inštitut za vse omenjene skupnosti zelo pomemben, da zanje nismo zgolj raziskovalno, temveč tudi civilno in kulturno stičišče. V zadnjem obdobju se intenzivno usmerjamo v raziskovanje slovenske manjšine v Porabju. Vsi kazalci naših malih raziskav (za večje nimamo možnosti) kažejo, da porabščina izumira. Treba bi bilo zastaviti raziskavo o revitalizaciji slovenščine.
Kako ste povezani s sorodnimi inštituti v Evropi in po svetu?
Naši sodelavci sodelujejo s številnimi raziskovalci in institucijami po svetu. Naše sodelovanje je zlasti pomembno takrat, ko se skupaj prijavljamo na mednarodne projekte. Toda tematik z našega področja na mednarodnih razpisih ni veliko, prijaviteljev pa je mnogo več, zato je težko pridobiti evropska ali druga tuja sredstva. Prav zato je pomembno, da bi vsaj na nacionalni ravni politika spregledala in posebno pozornost namenila raziskavam nacionalnega pomena, kamor raziskovanje etničnosti vsekakor sodi.
Raziskovanje naše tematike je dinamično. Spreminjajo se migracijski tokovi, spreminja se etnična sestava prebivalstva. Tudi med pripadniki slovenske manjšine v sosednjih državah se spreminjajo stališča do slovenskega jezika in slovenske identitete, na kar so nas opozorili podatki zadnje raziskave med mladimi v slovenskem zamejstvu, ki smo jo opravili skupaj z zamejskimi inštituti.
Si obetate kaj več od novega okvirnega programa evropskih raziskav?
To se bo šele pokazalo. Predvsem na podlagi tega, kako bodo postavljene evropske tematske raziskovalne prioritete. V zadnjih letih jih na naših področjih ni bilo, kar je seveda vplivalo tudi na uspeh prijav.
Kako pa je na nacionalni ravni? Imate svojo programsko skupino?
Imamo, a žal je programskih sredstev vse manj. S tem lahko pokrijemo le tretjino plač naših raziskovalnih sodelavcev. Zmanjkuje nam sredstev za poglobljeno empirično raziskovanje. Pomanjkanje sredstev vpliva tudi na našo kadrovsko politiko. Težko, skoraj nemogoče nam je zaposliti novega raziskovalca in vsebinsko razširiti raziskovanje in vključiti nove aktualne tematike. Sama sem se zato, da bi imeli več denarja za raziskovalno delo, že pred leti odpovedala tajnici. Ponosna sem, da nam je uspelo zadržati mlado raziskovalko, pripadnico slovenske skupnosti na Hrvaškem. Tako smo lahko lani odprli raziskovalno enoto na Reki ...
Torej v mestu, kjer so Slovenci nekoč imeli večino?
Tako je. Slovenci smo imeli tam zelo velik delež. Tudi hišo, v kateri deluje slovensko kulturno društvo Bazovica, je zapustil pripadnik reške slovenske skupnosti. Nič manj nismo veseli, da imamo že od leta 2005 raziskovalno enoto na drugem koncu Slovenije, v narodnostno mešani Lendavi, ki sta jo slavnostno odprla takratna predsednika Madžarske in Slovenije. Naj še poudarim, da je bil leta 2001 v okviru Pakta stabilnosti na našem inštitutu ustanovljen mednarodni center za medetnične odnose in manjšine v JV Evropi kot prispevek Slovenije k stabilnosti in razvoju jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana. Prav v okviru te dejavnosti se ustvarja akademska mreža, v katero je vključenih več kot 150 posameznikov in 20 institucij.
Trenutno ste tudi predsednica Kosrisa, neformalnega združenja slovenskih raziskovalnih institucij, ter članica delovne komisije za pripravo zakona o znanstvenoraziskovalni dejavnosti. Je še kaj upanja, da bo z novim zakonom mogoče slovenski znanosti in s tem tudi našim raziskovalnim inštitutom zagotoviti boljše razmere?
O tem smo v delovni skupini in v Kosrisu veliko razpravljali in prišli do nekega konsenza. Zakon bi nam zagotavljal avtonomijo, premoženje javne raziskovalne organizacije, s čimer bi se izenačili z univerzo, poleg tega bi obdržali programsko financiranje, institucionalnemu delu financiranja bi bil dodan razvojni sklad, ki bi direktorjem omogočil, da dajo osebni prispevek k razvoju institucije. Ampak pogoj za vse to in potrditev zakona je, da se povečajo finančna sredstva in da v desetih letih dosežemo odstotek BDP za znanost. Le družba, ki bo razumela pomen vlaganja v znanost, lahko upa, da bo uspešna in primerljiva s svetom. Ne moremo privoliti v stagnacijo.
