Tiskane izdaje
Dekličina diagnoza je bila postavljena le mesec dni po objavi Svetovne zdravstvene organizacije, da je onesnažen zrak s trdnimi delci zaradi novih dokazov o njegovem škodljivem vplivu na zdravje ljudi uvrščen med rakotvorne dejavnike.
Objava o razglasitvi tega novega rakotvornega dejavnika je lani jeseni morda marsikoga presenetila, a ni »padla iz zraka«, ampak je bila rezultat desetletja znanstvenih raziskav in obširnega preverjanja. Da onesnažen zrak utegne sprožiti raka na pljučih so namreč znanstveniki domnevali že vse od leta 1940, vendar je trajalo kar 70 let, da so odkrili povezavo. Medtem je postalo jasno, da je kajenje vzrok večini smrti zaradi raka na pljučih (kar 70 odstotkom na globalni ravni) in da onesnažen zrak povzroči več smrti zaradi srčno-žilnih obolenj kot zaradi raka.
A podatkov o škodljivem vplivu onesnaženega zraka na zdravje ljudi je bilo vse več. Leta 2010 je, kot so dokazali raziskovalci, povzročil 223.000 smrti zaradi pljučnega raka, kar je približno 15 odstotkov vseh smrti zaradi tega raka. Mednarodna agencija za raziskovanje raka, sestavni del Svetovne zdravstvene organizacije, ki je na podlagi teh raziskav vključila onesnažen rak na seznam rakotvornih dejavnikov, je tak vpliv onesnaženega zraka opazila tudi pri raku na mehurju.
Nova spoznanja o vplivu onesnaženega zraka
Znanstveniki pa še naprej napredujejo v razumevanju učinkov onesnaženega zraka in drugih rakotvornih dejavnikov v našem okolju. Ugotavljajo, da določene kemijske snovi v našem okolju lahko povečajo tveganje za raka že pri manjših dozah, kot bi sicer pričakovali. Nadalje, da smo ljudje v določenih obdobjih našega življenja na škodljive snovi v zraku in okolju občutljivejši kot v drugih obdobjih in da se posledice naše izpostavljenosti določenim rakotvornim snovem v zraku in okolju čutijo še v prihodnjih generacijah.
V zadnjem času raziskovalci posebno intenzivno raziskujejo, kateri dejavniki v okolju utegnejo sprožiti nastanek določenih vrst raka. Čeprav je zdravilo proti raku še vedno prvi cilj večine raziskovalnih skupin, se v zadnjem času k temu dodaja tudi iskanje preventive. Raziskovalna pozornost torej ni več usmerjena le na vprašanje, kaj bi raka lahko pozdravilo, ampak tudi, kaj bi raka lahko preprečilo. In v to sodijo raziskave rakotvornih dejavnikov v zraku in okolju. Če namreč vemo, kaj v našem okolju utegne sprožiti rakavo obolenje, se z zmanjšanjem izpostavljanja tem snovem utegnemo izogniti nevarnosti, da zbolimo za določeno vrsto raka.
Za ta namen je Mednarodna agencija za raziskovanje raka že ocenila okoli 970 naravnih in umetnih dejavnikov v našem okolju in za 464 dejavnikov ugotovila, da so za človeka delno rakotvorni. S tem seznamom se večinoma pokriva tudi seznam 240 snovi, ki so jih kot potrjene ali pa morebitno rakotvorne izpostavili v ameriškem nacionalnem toksikološkem programu.
Katere snovi v okolju
Za koliko raka so krivi dejavniki v okolju? Na to vprašanje še vedno ni celovitega odgovora. Najpogosteje citirana ocena je iz (davnega) leta 1981. Po njej naj bi za dva odstotka rakavih obolenj v ZDA bilo krivo onesnaženo okolje, vzrok za štiri odstotke rakavih obolenj pa naj bi bil poklicna izpostavljenost rakotvornim snovem.
Te številke so neprimerno nižje od števila tistih, ki zbolijo za rakom zaradi kajenja ali neprimerne hrane. Slednjih je po tej oceni iz leta 1981 vzrok kar 30 oziroma 35 odstotkom rakavih obolenj. Toda ameriško poročilo predsednikovega panela za rakava obolenja iz leta 2010 je oceno iz leta 1981 že zavrnilo kot zelo podcenjeno. Da gre za močno podcenjen vpliv dejavnikov iz okolja, dokazujejo tudi podatki Svetovne zdravstvene organizacije, ki kar 19 odstotkov vseh rakavih obolenj in 1,3 milijona smrti na leto pripisuje vzrokom iz naravnega in delovnega okolja.
Odzivi že pri nižjih dozah
Rebecca Kessler v eni zadnjih številk revije Nature piše, da znanstvene raziskave ponujajo vse bolj zapleteno sliko dogajanja v telesu kot odziv na snovi v okolju. V zadnjih dveh letih se je razprava razvnela predvsem ob presoji vplivov kemijskih snovi, ki motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem. Na podlagi pregleda kakih 800 raziskav, ki so ga opravili leta 2012, L. N. Vandergberg v članku v reviji Endocrine ugotavlja, da se presenetljivo pogosto dogaja, da kemijske snovi v okolju sprožajo odziv organizmov že pri precej nižjih dozah teh snovi, kot bi pričakovali. Obenem opozarja, da so ti odzivi pogosto nemonotoni, to je, pri višjih dozah učinek snovi v okolju ni nujno večji kot pri nižjih dozah.
To spoznanje utegne imeti velike posledice na način, kako bodo te snovi v okolju regulatorno obravnavane. Varnostni testi za večino kemijskih snovi se namreč opravljajo pri višjih dozah, kot se te snovi pojavljajo v okolju, nato pa rezultate testov prilagajo na nižje doze. Tak način pa seveda odpade v primeru, če bi se izkazalo, da se večina snovi v okolju res obnaša nemonotono.
Gre za zelo sporno zadevo. Ameriška agencija za varstvo okolja na primer priznava, da v okolju nastajajo nemonotoni odzivi, vendar dodaja, da ti niso običajni. To stališče zdaj preverja poseben odbor ameriške nacionalne akademije. Vendar pa nekateri raziskovalci opozarjajo, da Svetovna zdravstvena organizacija, program ZN za okolje in ameriško združenje za endokrinologijo še vedno zanemarjajo pomen odzivov na kemijske snovi pri nizkih dozah in v nemonotoni obliki.
Najranljivejši so otroci
Druga zadeva, ki prav tako razburja javnost, je ugotovitev oziroma trditev, da smo ljudje za učinkovanje nekaterih rakotvornih snovi v okolju posebno dovzetni v določenih obdobjih našega življenja, na primer, med nosečnostjo, puberteto in v obdobju neposredno po porodu. Raziskava na človekovih zarodnih celicah za prostato, ki so jih vstavili v miši, je na primer pokazala, da izpostavljenost v otroških letih nizkim dozam kemijske snovi bisfenol A, ki se uporablja v embalaži za hrano in pijače, utegne povečati tveganje za razvoj raka na prostati pozneje v življenju.
Podobno dokazujejo tudi raziskave na ljudeh. Tako so študije na CHDS (Raziskave zdravja in razvoja otrok) pokazale, da so tiste ženske, ki so jim ugotovili visoke ravni PCB v krvi takoj po porodu, imele trikrat večje tveganje za raka na dojkah dvajset let pozneje. Še bolj izrazit je tak vpliv DDT. Tako so, na primer, ugotovili, da so matere sinov, ki so jim pri tridesetih letih odkrili raka na testisu, imele ob porodu v krvi večje količine DDT.
»Vse več podatkov tako kaže, da je najnevarnejša izpostavljenost določenim kemijskim snovem v okolju v najbolj zgodnjih fazah življenja, saj se škodljive posledice te izpostavljenosti na zdravje posameznika lahko pokažejo šele čez desetletja,« opozarja direktorica CHDS, epidemiologinja Barbara Cohn.
Raziskovalci že kar nekaj let v krvi ali drugih tkivih posameznikov odkrivajo prisotnost številnih kemijskih snovi iz okolja. Te na posameznika vplivajo posamično pa tudi skupinsko, v »orkestru« drugih snovi. Medtem ko za nekatere snovi že vemo, kako delujejo posamično, pa je njihov vpliv v mešanici drugih snovi še vedno velika neznanka. Prav razumevanje vpliva mešanice različnih snovi, ki se znajdejo v naših telesih, na nevarnost razvoja rakavih obolenj, je zato trenutno eden največjih izzivov epidemiologov in fiziologov.
Še neznan vpliv mešanice
Večina raziskav se še vedno osredotoča le na ugotavljanje učinkov posameznih kemijskih snovi. A žal te snovi v naših telesih ne delujejo izolirano, velik problem pa je tudi, da je njihov učinek pogosto zelo zakasnel. Pogosto kot kažejo študije na živalih, se pokaže šele v naslednji generaciji ali pa morda še pozneje. Nekatere posamične raziskave že kažejo, da tak dolgoročen, epigenetski vpliv nastaja tudi pri ljudeh.
Barbara Cohn prav zato namerava raziskati, kako se sledi naše izpostavljenosti kemijskim snovem v okolju utegnejo pokazati ne le v naslednji generaciji, pač pa še naprej v tretji in četrti generaciji, torej ne le pri naših otrocih in vnukih, ampak tudi pri otrocih vnukov. Prva generacija pravnukov žensk, ki so sodelovale v prvih raziskavah, se bo zdaj kmalu rodila. Zato Cohnova nestrpno čaka na priložnost, da vidi, ali je sledi izpostavljenosti njihovih prababic onesnaženemu zraku in okolju mogoče zaslediti tudi v njihovih tkivih, in če da, kakšen je njihov vpliv na zdravje.
Morda bodo njene ugotovitve odprle pot do preventive, ki je za zdaj prav zaradi pomanjkanja znanja v senci raziskav, ki si prizadevajo odkriti zdravilo zoper raka. Nihče med nami se ne more izogniti dihanju zraka – lahko pa se izognemo spuščanju nevarnih snovi v ta zrak. Le poznati jih moramo in vedeti, s čim jih lahko nadomestimo.
