Uničevanje znanosti

Menim, da ta vlada noče razumeti pomena znanosti, zdi se celo, da ji ideološko nasprotuje, so besede enega najuspešnejših slovenskih raziskovalcev Dragana Mihailovića. Skoraj leto dni po pohodu znanstvenikov po ljubljanskih ulicah znanost znova protestira – čeprav (še) ne na ulici – in resorno ministrico ter premiera opozarja na neizpolnjene obljube o ustreznem financiranju. Nekaj dodatnih milijonov v lanskem proračunu je Tamara Lah Turnšek, predsednica sveta za znanost in tehnologijo, v primerjavi s potrebami označila za drobiž.

Čeprav se zdi, da odgovorni na resornem ministrstvu želijo finančno okrepiti znanost, pa očitno ne zmorejo o tem prepričati kolegov v drugih vladnih resorjih. Bolje jim gre pridobivanje evropskih sredstev, ki ob krčenju nacionalnega programskega financiranja že nekaj let rešujejo slovensko znanost. A tuji zgledi jasno kažejo, da so razvojno opazno napredovale države, ki so same veliko vlagale v raziskave. Ampak tam se je o tem poenotila celotna politika, pri nas pa tega ne zmore niti koalicija.

O nesmiselnem napenjanju političnih mišic v škodo znanosti priča tudi to, kar se je v sedanji in prejšnji vladi dogajalo s pripravo novega zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti. Prejšnja vlada je za pripravo zakona oblikovala delovno skupino, ki je tudi opravila svoje delo. Toda minister Jernej Pikalo kljub obljubam zakonskega predloga ni dal v vladno proceduro. To bi lahko naredila Cerarjeva vlada. Pa so se tega zakona seveda lotili čisto na novo. Ko se je že zdelo, da je pol leta pred volitvami predlog zrel za vladno obravnavo, ga je spotaknilo finančno ministrstvo, ki ga je zmotilo določilo, da se bo financiranje znanosti usklajevalo z rastjo BDP.

Je kdo od teh, ki so nasprotovali večjemu proračunskemu deležu znanosti, pomislil, da bi se Slovenija s tem, ko bi znanosti zagotovila normalne razmere za delovanje, zelo verjetno gospodarsko okrepila in s tem čez nekaj let tudi bistveno bolj napolnila proračun?

Očitno politika ne posluša znanstvenikov. Denimo direktorja Kemijskega inštituta Gregorja Anderluha, ki predlaga dolgoročno in stabilno financiranje temeljne znanosti v vrednosti odstotka bruto domačega proizvoda, pri čemer dodaja, da bi morali, po zgledu najuspešnejših družb, za celotno področje znanosti, raziskovanja in tehnologije iz javnih in zasebnih sredstev zagotoviti dva do tri odstotke BDP. Sicer bomo, opozarja, »kot država in družba vse bolj drseli na rob periferije«.

Znanstveniki napovedujejo pozorno spremljanje predvolilnih napovedi v zvezi z znanostjo. Vsekakor je to potrebno. Ampak kaj, če se bo izkazalo, da noben od političnih kandidatov ne razume pomena znanosti? Na žalost je edini, ki zagotovo razume, Janez Potočnik, kljub vabilom domače politike ostal v Bruslju. Dobro zanj, slabo za slovensko znanost.