Tiskane izdaje
Do letos je mentorja leta izbiralo društvo mladih raziskovalcev, nato pa se je to preoblikovalo v Mlado akademijo in se razširilo na člane iz vrst raziskovalcev na začetku kariere. Podelitev, ki je potekala v prostorih ljubljanske fakultete za elektrotehniko, je bila zelo slovesna. Razen najmentorja, ki ga je predlagalo pet njegovih nekdanjih in sedanjih doktorskih študentov, so z ličnimi kipci počastili še štiri mentorje (to so prof. dr. Marko Stabej z ljubljanske filozofske fakultete, prof. dr. Mitja Kaligarič z mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko, dr. Al Vrezec z nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Kristina Žužek Rožman z inštituta Jožefa Stefana), ki so se z dr. Poljakom izmed 101 kandidata prebili v končni izbor.
O lastnostih, ki jih mora imeti dober mentor, so na slavnostni podelitvi govorili najprej predlagatelji finalistov, nato pa še udeleženci okrogle mize. Najboljši mentor je bil med drugim označeni kot tisti, ki svojim varovancem omogoča pridobivanje mednarodnih izkušenj, in to pri najboljših raziskovalcih na svetu, ki jim je profesionalni in tudi osebnostni vzor, jim zna prisluhniti in jih spodbuja, je zelo razgledan, si prizadeva za pravice žensk in jih uči, da pravi raziskovalec vedno dvomi. Med okroglo mizo o mentorstvu pa je postalo jasno, da mentorji prav tako veliko pričakujejo od mladih raziskovalcev oziroma da se včasih zgodi, da se doktorand in mentor nikakor ne ujameta. Dokaz za to je tudi raziskovalna zgodba mentorja leta 2016.
Spregledan talent
»Imel sem odlično in zelo zahtevno profesorico fizikalne kemije, Klaro Pinto, ki me je navdušila za znanost in mi spremenila življenje. V tretjem letniku sem se vključil v tekmovanje Znanost mladini in zmagal na republiškem in državnem tekmovanju iz kemije, ta uspeh sem ponovil še v zaključnem letniku.«
Na naše vprašanje, zakaj ga tako prepričljivo dokazan talent ni pripeljal na študij kemije, smo dobili presenetljiv odgovor: »Pričakoval sem, da bodo na zagrebški fakulteti za kemijo opazili moj uspeh in da si bodo prizadevali, da dobijo nadpovprečno nadarjenega študenta, in mi ponudili posebne pogoje. Toda to se ni zgodilo. Šel sem celo delat sprejemni izpit na kemijo in ga naredil kot najboljši. Zatem pa sem se vpisal na študij medicine.«
Tudi tam je blestel, dvakrat je dobil rektorjevo nagrado za najboljšega študenta in študij s povprečno oceno 9,85 končal kot prvi v generaciji. A kot je dejal, niti to ni bilo dovolj, da bi na Hrvaškem dobil delo, ki si ga je želel: »Nisem bil iz zdravniške družine, brez tega pa mi je bila karierna pot otežkočena. Tako sem sprejel povabilo ljubljanske medicinske fakultete, kjer sem v petem letniku študija opravil prakso na inštitutu za patologijo.«
Na inštitutu so ga leta 1990 sprejeli za mladega raziskovalca na področju imunologije in alergologije in tako je ostal v Sloveniji, čeprav, kot je dejal, ni bilo vse idealno. »Spoznal sem, da ugledni znanstveniki niso nujno tudi dobri mentorji, ob tem pa je moj rodni Osijek in mojo družino v njem zajela vojna.«
Leta 1993 je magistriral – magistrski študij je opravil v Zagrebu, ker v Ljubljani ni bilo želenega usmerjenega študija klinične imunologije in alergologije. Takrat je bil že zaposlen na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete, kamor ga je povabil prof. dr. Miha Likar. Zaradi nove zaposlitve se je še med magistrskim študijem odpovedal statusu mladega raziskovalca. Zamenjal je mentorja in tudi temo magistrske naloge, pri tem pa se je s pogodbo obvezal, da bo magistriral v določenem roku, sicer bi moral vrniti prejeta sredstva za mladega raziskovalca. To mu je tudi uspelo. Dve leti po magisteriju je doktoriral, tema njegovega doktorata so bili človeški papilomavirusi, to pa je raziskovalno področje, ki se mu še danes posveča in na katerem je nesporno eden najuspešnejših raziskovalcev na svetu.
O teh in drugih njegovih raziskavah in o zelo uspešni znanstveni karieri trenutnega predsednika evropskega združenja za klinično mikrobiologijo in infekcijske bolezni bi se dalo veliko napisati, a v tem prispevku se bomo omejili predvsem na njegovo mentorsko delo. Je pa tudi za predstavo o tem pomembno vedeti, da dr. Poljak vodi laboratorij, ki opravlja vrhunske molekularne preiskave, ki se uporabljajo za diagnostiko in spremljanje poteka in zdravljenja kroničnih virusnih bolezni, kot so hiv in virusni hepatitisi, prav tako za spremljanje bolnikov po presaditvi tkiv in organov. Ob tem je profesor na ljubljanski univerzi, predava na medicinski in biotehniški fakulteti, tako da je tudi mentor številnih diplomantov (več kot 40) in zdravnikov na specializaciji.
Z vsakim doktorandom tudi sam na novo doktorira
Kot mentor se prof. dr. Poljak ni mogel ravnati po lastni podiplomski izkušnji: »Sam sem na podiplomskem študiju sicer imel mentorje, v resnici pa sem bil bolj samorastnik, saj sem se usmeril na raziskovalno področje, ki ga prej ni bilo in so mi mentorji dajali predvsem psihološko oporo.«
Pred 21 leti je postal docent na medicinski fakulteti in od takrat je tudi mentor. To njegovo delo se je še okrepilo, ko je leta 2006 postal redni profesor za mikrobiologijo in imunologijo – doslej je pri njem doktoriralo 24 doktorjev znanosti, od tega je bil 14-krat glavni mentor, desetkrat pa somentor. »Večina področij v medicini je interdisciplinarnih in tako se tudi vloge mentorjev prepletajo.«
Na naše vprašanje, ali sprejme vse prošnje za mentorstvo, je odgovoril: »Ne morem sprejeti vseh, ki me želijo za mentorja. Večina mojih doktorskih študentov začne raziskovalno delati pri meni že med študijem, nekateri celo od prvega letnika.«
Zanimalo nas je še, kakšne izkušnje ima aktualni najmentor s programom mladih raziskovalcev. »Bili so različni časi. Dolgo smo se mentorji za mlade raziskovalce potegovali na podlagi točkovanja, meni je to večinoma uspevalo brez težav. Zadnji dve leti se o tem, kdo bo mentor, sami dogovorimo v okviru naše raziskovalne skupine. Sam imam ponavadi sočasno vsaj pet doktorandov v različnih fazah študija.«
Prof. Poljaka smo vprašali tudi o lastnostih, ki jih pričakuje od doktorandov: »Najpomembnejše je, da imajo strast do tega dela, da jih res zanima, da je doktorat samo 'stranski učinek' raziskovalnega dela. Rad pravim, da z vsakim doktorandom tudi sam še enkrat doktoriram.«
