Ustvarjeni smo za gibanje – a kako ga vrniti, ko opeša

Fizioterapija - Pomoč, ko poškodba ali bolezen uklešči z bolečino, odvzame glas, korak ...

Objavljeno
20. avgust 2015 16.31
Dragica Bošnjak, Znanost
Dragica Bošnjak, Znanost
Krajša bolezen, hujša poškodba, pešanje moči pod bremeni let ali kaj drugega, kar človeka za nekaj časa priklene na posteljo ali mu močno upočasni korak, lahko kadarkoli privede do tega, da sklepi neverjetno hitro »zarjavijo« in žilje ogrožajo strdki. Kako telo znova spraviti v gibanje?

Vprašanje je naslovljeno na Gabrijelo Starc, predsednico Društva fizioterapevtov Slovenije. To strokovno združenje ima šest desetletij in pol dolgo tradicijo in je dejavno tudi v združbi 111-članskega svetovnega združenja. V kratkem bodo delovno, s posveti o strokovnem razvoju, proslavili svetovni dan, namenjen tej dejavnosti, ki si prizadeva izboljšati kakovost celostne zdravstvene oskrbe z visokimi standardi v izobraževanju in praksi.

Sogovornica spomni, da je beseda terapija povezana z zdravljenjem, da fizis označuje naravo in naravno obliko stvari ter da se fizikos nanaša na telo. To pa pomeni, da fizioterapevti skrbijo za zdravje ljudi že v porodnišnici, tako nosečnic, novorojenčkov in otročnic, in potem na številnih specialističnih področjih še vsa poznejša življenjska obdobja do pozne starosti, kar lahko vključuje tudi paliativno oskrbo.

Kakovost, podprta z dokazi

»Zaradi vseh teh potreb fizioterapija kot zdravstvena stroka razvija svoje raziskovalno področje in si prizadeva za stalno strokovno izpopolnjevanje članstva, ki ima večinoma visokošolsko strokovno izobrazbo z možnostjo magistrskega študija iz fizioterapije. Sodobna fizioterapija je usklajena z znanstvenimi dognanji, praksa mora biti podprta z dokazi.«

Četudi samostojna specialistična stroka, so v širši javnosti na splošno manj vidni, v praksi pa nepogrešljivi člani zdravstvenih timov v specialističnih ambulantah in drugod. Pri načrtovanih operacijah, zahtevnejših diagnostičnih postopkih oziroma med bolnišničnim zdravljenjem se fizioterapevti praviloma vključijo v delo z bolniki že na bolniških oddelkih. Sicer pa se s fizioterapijo pri celostni rehabilitaciji bolnikov s hujšimi in dolgotrajnejšimi obolenji ukvarjajo predvsem na univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo Soča v Ljubljani.

»Že tradicionalno je fizioterapevtska dejavnost dobro razvita v zdraviliščih, kjer opravljajo rehabilitacijo bolniki po različnih kirurških posegih, tja prihajajo na obnovitvene programe za vzdrževanje samostojnosti, pa tudi zdravi in športniki, zaradi boljše telesne pripravljenosti in ohranjanja zdravja. Prizadevamo si ponovno omogočiti tudi patronažno fizioterapijo,« še pojasnjuje sogovornica, ki omenja dejavnost fizioterapevtov še na številnih drugih področjih.

Preudarno s kinezioterapijo

Fizioterapevti pri več aktivnostih uporabljajo kinezioterapijo. To je terapija z gibanjem, ki pa jo je treba uvajati postopno in premišljeno. Gabrijela Starc kritično opozarja na včasih neprimerno prakso na tem področju, kadar se s tem ukvarjajo ljudje, ki nimajo ustreznega znanja o fiziologiji zdravega in bolnega organizma. Pogosto je treba začeti z uvodno manualno terapijo, na primer sklepnim drsenjem, masažo mehkih tkiv in drugim, kar zmanjša bolečino, oteklino in sprosti tkiva. Tudi elektroterapija, hidroterapija in ponovno učenje gibanja, na primer vstajanje in usedanje ter hoja, so nepogrešljivi postopki v fizioterapevtski praksi, kar vse mora biti izvedeno pravilno.

»Seveda so stanje bolnikov, njihove potrebe in možnosti za rehabilitacijo od posameznika do posameznika različni. Nekateri po možganski kapi lahko samostojno stojijo ali hodijo, drugi so povsem nemočni. Nosečnico z zadnjično medenično bolečino je treba obravnavati drugače kot nosečnico z bolečino zaradi razmika sramnih kosti in tako naprej. Takih primerov je na vseh področjih fizioterapije veliko. Zato je treba vselej pripraviti tudi fizioterapevtsko diagnozo in obravnavo prilagoditi stanju bolnika. Glede na bolnikove težave fizioterapevti izberemo standardizirana, veljavna in občutljiva merilna orodja, s katerimi tudi ocenimo spremembo njegovega zdravstvenega stanja. Najpogosteje merimo sklepno gibljivost, testiramo mišično moč, ocenjujemo bolečine, dihalne funkcije, ravnotežje in koordinacijo ter ugotavljamo stopnjo telesne pripravljenosti in samostojnosti za premikanje in opravljanje vsakdanjih dejavnosti.«

Znova na sneg po hudi poškodbi glave

Poleg manualne terapije, za katero je nujna izrazita sposobnost opazovanja s tipanjem, da se lahko ugotovijo in odpravijo nepravilnosti v gibanju oziroma drsenju sklepov, udov in hrbtenice, refleksna aktivnost in drugo, v praksi pomemben del zavzemajo še nevrofizioterapija, respiratorna fizioterapija, fizioterapija, ki se posebej posveča zdravju žensk, ter fizioterapevtske dejavnosti za starejše.

»Posebnost nevrofizioterapevtske obravnave, specializirane za nevrološka obolenja, je, da je pogosto individualna in dolgotrajna. Nevrološki bolnik ima veliko težav, od povišane mišične napetosti do nezmožnosti premikanja, spremenjenega občutenja, nesposobnosti govora, razumevanja, orientacije, ravnotežja, koordinacije. Obravnava temelji na spodbujanju funkcijske samostojnosti in lahko kombinira različne, za nevrofizioterapijo specifične pristope.

Velikokrat se na kliniki oziroma v kakšni drugi specializirani instituciji znajdejo bolniki z zelo hudimi nevrofiziološkimi poškodbami, ki so na začetku videti brezupni. Eden takih, s katerim se je srečala nevrofizioterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami, je bil denimo prvak v deskanju, odličen študent s hudo poškodbo možganov. »Nezgoda mu je odvzela spomin, koncentracijo, črke, številke, orientacijo in celotno desno stran telesa.«

Za fizioterapevtsko ekipo je bila obravnava tako hudo prizadetega bolnika velik strokovni izziv. Toda po letu dni vztrajnega in potrpežljivega dela Marko vsako leto sam pripotuje iz Skopja v Ljubljano na intenzivno enomesečno obnovitveno terapijo. Uči se angleščino in matematiko, lani pa je s kolesom opravil 800 kilometrov dolgo pot čez Dolomite in se začel pripravljati na paraolimpijske igre v deskanju ...

»Respiratorni fizioterapevti so nepogrešljivi pri zdravljenju bolezni dihalnega sistema, saj z aktivnimi in pasivnimi metodami prispevajo k zdravljenju akutnih in kroničnih zapletov dihanja. Pomagajo pri težavah z dihanjem, h katerim so nagnjeni govorci, pevci, nosečnice, astmatiki, kadilci, duševni, srčni in pljučni bolniki ter športniki. Ker se na intenzivnih in kirurških oddelkih zavedajo možnosti pooperativnih zapletov, kot so zastojna pljučnica, vnetje žil in embolija, bo bolnika zelo verjetno obiskal fizioterapevt in ga naučil dihalnih vaj, tehnike izkašljevanja in vaj za izboljšanje krvnega obtoka,« pojasnjuje Gabrijela Starc.

Pomoč pri »ženskih težavah«

»Ženske imajo zaradi biološke različnosti in reproduktivne vloge tudi specifične zdravstvene težave. Fizioterapevti tako nosečnicam svetujejo varno vadbo in pomagajo pri bolečinah v medeničnem obroču, otekanju nog, slabi drži, mravljinčenju v rokah, uhajanju urina in drugih pogostih težavah. Med porodom jim bolečine lajšajo z masažo, električno stimulacijo, s tehnikami sproščenega dihanja ali različnimi porodnimi položaji. Da se lahko ženske po porodu čim hitreje vrnejo v domače in delovno okolje, jih učijo pravilnih vaj za trebušne mišice in mišice medeničnega dna ter jim svetujejo, kdaj začeti s športom. V menopavzi so pogostejše ginekološke operacije, na primer zaradi raka maternice ali dojk. Fizioterapevti tudi prispevajo k zdravljenju motene funkcije medeničnega dna pri urinski in fekalni inkontinenci, zdrsu medeničnih organov, medenični bolečini ali pri spolnih motnjah,« še pojasnjuje sogovornica, ki spomni tudi na pomembno vlogo fizioterapevtov pri skrbi za boljšo kakovost življenja v zrelih letih.