Tiskane izdaje
Ostanki mamutov so v Sloveniji sicer dobro zastopani, znanih je okoli 18 najdišč njihovih fosilnih kosti, je povedal mag. Matija Križnar, paleontolog v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Najdbo iz Nevelj so paleontologi uvrstili v zadnjo obdobje würma, to je zadnje poledenitveno obdobje v pleistocenu, pred približno 15.000 do 20.000 leti. V würmu so se menjala hladna in topla obdobja. V enem zadnjih hladnih obdobij pa so tudi v okolico Kamnika zašli mamuti.
Želeli bi natančnejše datiranje
Vse ostanke, ki so bili izkopani, od kosti do sedimentov, bi radi datirali z natančnejšo metodo, ker starost, ki so jo določili z izkopano favno in floro, značilnima za to obdobje, ni popolnoma zanesljiva. Najdišč pleistocenske favne v bližini Kamnika ni veliko, nekatera med njimi pa so za slovensko paleontologijo in arheologijo zelo pomembna: poleg Nevelj še Babja jama pri Domžalah, Mokriška jama z ostanki brloga jamskega medveda in jama na Rašici nad Črnučami, kjer so našli lobanjo kozoroga. Redke kostne ostanke, ki bi lahko sodili v pleistocensko obdobje, odkrivajo tudi v Tunjiškem gričevju, razlaga mag. Križnar. Na podlagi teh ostankov lahko datirajo oziroma rekonstruirajo okolje.
Umirali so od lakote
Mamuti so bili sorodniki sedanjih slonov. Njihova evolucijska zgodovina se je začela pred okoli 25 milijoni let, ob koncu pliocena, ko so se trobčarji zelo hitro razvijali v različne vrste ali rodove. Oblikoval se je rod Mammutus, ki se je iz Afrike razširil v Evropo, Azijo in od tod v Ameriko; vrsto Mammuthus primigenius, dlakavega mamuta, najdemo na treh celinah severne poloble.
Po zgradbi zob mamut sicer najbolj sodi v skupino, v katero je zdaj uvrščen azijski slon, čeprav tudi glede bivalnega okolja nimata veliko skupnega, vendar sta najbližja sorodnika. Vrste je najlažje ločiti po različno oblikovanih žvekalnih površinah zob. Mamut ima zelo specializirano in zelo tanko sklenino, veliko ima grebenov, sedanji afriški slon pa se bistveno razlikuje od mamuta ter drugih njegovih bližnjih in daljnih sorodnikov, razlaga mag. Križnar. Obiskovalci Prirodoslovnega muzeja Slovenije lahko ob sobotah do 13. ure in vsako prvo nedeljo v mesecu od 10. do 18. ure potežkajo pravi petkilogramski mamutov zob, ki so ga v dar dobili z Nizozemske. Mamuti so, tako kot sodobni sloni, verjetno zamenjali šest kompletov zob, in ko so dosegli določeno starost, so od lakote umrli. Selili so se za pašo. Zadnji mamuti so živeli pred 5000 do 7000 leti na otokih v Beringovem morju, med Aljasko in Sibirijo. Ko se jim je prostor skrčil še tam, so izumrli.
Bogata dokumentacija
O izkopavanjih v Nevljah, ki so se začela 15. marca 1938 in trajala do 7. aprila, ker so hiteli zaradi napovedi slabega vremena, je veliko zanimivih podatkov v obliki rokopisnih poročil, ki so jih značilno za tisti čas pretipkali, in tudi fotografskega gradiva, ohranjenega na negativih steklenih plošč, pripoveduje mag. Križnar, ki je v zadnjih letih raziskoval tudi dodatna arhivska gradiva o izkopavanju mamuta.
O odkritju je poročal dnevni tisk, o njem se je govorilo v lokalni in širši politiki, domačini pa so obudili staro pripoved o nekdanjem neveljskem jezeru in domnevnem zmaju v njem. Zaradi množičnega odtujevanja mamutovih ostankov, še posebno zvečer, so morali prostor varovati žandarji. V Nevlje so prihajali radovedneži, tudi iz Avstrije in Italije, samo na praznik sv. Jožefa je prišlo dva tisoč obiskovalcev.
Kosti so bile raztresene
Mag. Križnar pravi, da je velika sreča, da takrat niso uporabljali kakšne mehanizacije, kot so to storili dve desetletji pozneje, konec 50. let, ko so ostanke mamuta našli v glinokopu pri Bobovku blizu Kranja in so z mehanizacijo večji del kosti zdrobili in uničili, tako so v kranjskem muzeju ohranjeni samo zobje, ki so odpornejši.
Iz dokumentacije je razvidno, da so večkrat prosili tudi za denar, za 5000 dinarjev, za 1000 in podobno, ohranjenih je več prošenj in odobritev. Ob koncu izkopavanj so več delnih poročil združili v obsežno končno poročilo takratni Kraljevi banski upravi Dravske banovine. Iz zapisov je razvidno, da so bile vse kosti do izplačila kompenzacije domačinom za izkopavanje, shranjene pri kamniškem županu oziroma v enem od bližnjih skladišč. V muzej so jih pripeljali šele mesec dni po izkopavanjih.
Znanstveni prepir
Nastal je tudi pravi znanstveni prepir med nekdanjima prijateljema dr. Franom Kosom in dr. Srečkom Brodarjem, ki je ob ogledu izkopavanj začutil priložnost, da bi o tej najdbi poročal v nemški znanstveni reviji Quartär. S tem pa se ni strinjal dr. Kos, ki se je čutil poklican, da prvi objavi gradivo o najdbah pri Nevljah. Med njima se je začelo znanstveno rivalstvo in konkurenca je razdrla prijateljstvo. Dr. Kos je zato pohitel z objavami, čeprav skelet še ni bil prepariran, impregniran, zaščiten in odvit v celoti.
Prvi ostanki, ki so bili znanstveno raziskani, so bili zobovje, okli in paleolitski artefakt – kameno orodje, pripoveduje mag. Križnar. Še več let po izkopavanju so bile kosti zavite v mavčne obloge. Nekatere prošnje za denar za prepariranje in impregniranje skeleta so bile napisane celo v italijanščini, med italijansko okupacijo.
Na začetku so na ogled postavili samo mamutov okel, ki so ga temeljito zaščitili, impregnirali in preparirali. Iz zagrebškega muzeja so si izposodili francosko knjigo, v kateri je bila narisana rekonstrukcija okostja mamutov in na podlagi določenih slik so sredi druge svetovne vojne sestavili neveljskega mamuta. Do konca vojne so trepetali pred bombardiranjem, da ne bi mamutove kosti doživele podobno usodo kot kosti jamskega medveda iz muzeja v Celju, ki so bile skupaj z nekaterim arheološkim inventarjem Potočke zijalke uničene.
Ohranjenih okoli 140 kosti
Zdaj so kosti mamuta shranjene v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki se je leta 1939 osamosvojil od Narodnega muzeja, pod inventarno številko 1056. Vseh okoli 140 ohranjenih in oštevilčenih kosti, s sedimenti in drobci, od večjih kosov do čisto majhnih kosti, je shranjenih v škatlah v veliki omari; okli mamutov in slonov se luščijo kot čebula, zato je samo tem drobcem namenjena cela škatla.
Po več kot 50 letih v neugodnih razmerah, na prepihu in zaradi temperaturnih nihanj, je okostje utrpelo kar nekaj škode. Za nadaljnjo zaščito so poskrbeli od leta 1994, ko so izdelali vakuumsko komoro, v kateri so preparirali in impregnirali okostje. Nekaj let po impregnaciji so izkušeni muzejski tehniki in kustosi izdelali še repliko oziroma kopijo okostja iz odpornejše umetne smole, ki je zdaj na ogled na razstavnem podstavku. Originalne kosti pa so shranili v depojske prostore s primernimi pogoji.
