Tiskane izdaje
Napad belega morskega volka na potapljača je zbudil številna ugibanja, domišljijo, komentarje, a tudi resnejše znanstvene premisleke. Eden od teh je, da so morski psi v Jadranu ogrožena vrsta, da jih bolj ogroža človek, kot oni njega, in da smo v Sloveniji doslej kot ogroženi vrsti zaščitili le dve vrsti: morskega psa orjaka (Cetorhinus maximus) in človeku daleč najbolj nevarnega belega morskega volka (Carcharodon carcharias). Druga resna znanstvena ugotovitev je, da morski psi živijo tudi veliko več kot 20 let in zato kopičijo v svojem telesu veliko strupov, zato so dobri indikatorji našega okolja. Toda najprej bi se morali vprašati, koliko morskih psov sploh je v (našem) morju. Pojav morskih psov v Jadranu so nekateri tako ali drugače idealizirali. V določenem obdobju so te zanimive živali obravnavali zgolj kot nekakšna pravljična bitja, o katerih se je najraje pisalo v rumenem tisku. Znani slovenski publicist je v enem od slovenskih tednikov poleti sredi 90. zapisal, da morskega psa sploh ni bilo v slovenskem morju, čeprav so časopisi (iz komercialnih razlogov menda) radi napihovali velike zgodbe. Ljudje imajo probleme in zato je samoumevno, če v svojem okolju najraje prebirajo o fantomih. Morski psi naj bi bili po tej teoriji neke vrste opij, pravljica za množice s problemi .... Kakšna nevednost!
Že kmalu po takih ugibajočih člankih so se v morju vendarle pojavili tudi otipljivi dokumenti. Najprej velika, opazna in fotografirana plavut morskega psa orjaka pred Piranom. Leta 2001 pa »čudež« - prava čreda (deset hkrati) morskih psov orjakov, med katerimi jih je nekaj merilo krepko čez osem ali devet metrov. Znanstveniki so kaj kmalu pomirili slovensko javnost, da gre za vrsto, ki se prehranjuje zgolj s planktonom. Že septembra 1999 pa je italijanski ribič E. Mazzagufo sredi morja (več kot deset milj od kopnega pri italijanski obali pred Giulianovo) lepo in jasno posnel 6 metrov dolgega belega morskega volka. Bil je torej tam. Nekaj let kasneje so pri Jabuki tudi hrvaški ribiči v svoje mreže nehote ulovili (in fotografirali) 5,7 metra dolgega belega morskega volka. Da vse to niso bile samo fantazijske blodnje pa je zdaj dokončno ovrgel beli morski volk, ki je na Visu napadel slovenskega potapljača.
Znanstveni pristop
Dr. Lovrenc Lipej, biolog raziskovalec z Morske biološke postaje Piran (tudi urednik naravoslovnega dela znanstvene revije Annales in izredni profesor na univerzi v Kopru in Novi Gorici), je že od mladih nog proučeval morske pse. Morda zato, ker je v domači Izoli pogosto slišal zgodbo o tem, kako so v začetku 60. Delamarisovi ribiči pred Umagom ulovili več metrov dolgega zloglasnega belega morskega volka. Že pred letom 2000 je z italijanskim kolegom, italijanskim poznavalcem morskih psov, Alessandrom De Maddaleno in še z dvema Špancema ustanovil Mediteransko skupino za raziskave morskih psov. Zdaj v tem forumu deluje 45 specialistov iz 12 držav z vsega sveta. Gre za mrežo znanstvenikov, ki sodelujejo in izmenjujejo informacije pri ihtioloških študijah sredozemskih morskih psov. Nekatere raziskave so objavili v slovenski znanstveni reviji Annales za istrske in mediteranske študije. Je eden od treh avtorjev (skupaj z De Maddaleno in hrvaškim raziskovalcem Alenom Soldom) prve znanstvene knjige Sharks of the Adriatic Sea (Morski psi v Jadranu), ki je leta 2004 izšla v založbi Knjižnice Annales Majora. Omenjena knjiga pomeni nekakšno sintezo znanstvenega vèdenja o jadranskih morskih psih. Čeprav so privlačna tema in je o njih pogosto veliko govora in pisanja, je sistematičnega znanstvenega sledenja razmeroma malo. Raziskovanje morskih psov je bilo v preteklih letih v primerjavi z vsemi drugimi raziskavami Jadranskega morja (in celo Sredozemskega) nekako zapostavljeno. Drastično zmanjševanje in izginjanje številnih vrst morskih psov pa obvezuje znanstvenike, da skušajo čimbolj spoznati te vrste. Trije avtorji so združili lastno znanje, znanje kolegov in obiskali vrsto naravoslovnih muzejev srednje Evrope, v katerih imajo preparirane morske pse.
V Jadranu najmanj 28 vrst morskih psov
»Morski pes je riba,« začenja definicijo dr. Lovrenc Lipej, »te pa so razdeljene v tri skupine: obloustke, ribe kostnice in hrustančnice. Hrustančnic je 850 vrst, vendar se tudi te delijo na tri skupine: morske podgane (imajo štiri škržne reže), na skate in raže ter na morske pse (imajo pet do sedem škržnih rež). V vseh svetovnih morjih živi 480 vrst morskih psov, ki pripadajo 31 družinam in osmim redovom, v Sredozemlju jih poznamo 47, v Jadranu pa so doslej zabeležili 28 vrst in še šest vrst, ki so pogojno uvrščene v posebno poglavje, ker o njihovem obstoju lahko upravičeno dvomimo oziroma razpoložljivi podatki niso zanesljivi,« pojasnjuje specialist za morske pse iz Pirana. Tako imajo podatek, da so leta 1906 ujeli bronastega morskega psa pri Constatinoplu pri Trstu. Ker nihče ne pozna tega zaliva, je Lovrenc postavil tezo, da je verjetno šlo za napako in da so pisci morda mislili na Iustinopolis, ki ustreza mestu Koper. Dodaten zaplet pa je navedba starega avtorja, da naj bi primerek hranili v enem od dunajskih muzejev, toda te navedbe niso mogli potrditi, zato te vrste v Jadranu niso dokončno potrdili.
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela!
