Tiskane izdaje
Novembra leta 2013 je kot v vseh članicah EU tudi v Sloveniji začel na podlagi direktive o pitni vodi veljati nov, strožji kriterij za koncentracijo svinca v pitni vodi. Ta koncentracija se je znižala s 25 mikrogramov na liter (µg/l) na 10 µg/l. Ob znižanju dovoljene največje mejne vrednosti so bile v Sloveniji marsikje pri uporabnikih izmerjene povišane vsebnosti svinca v vodi.
V Sloveniji se lahko pohvalimo z bogatimi viri kakovostne vode, ki je dostopna skoraj vsakemu prebivalcu. Kakovost vode na izviru je odvisna od okolja in zunanjih obremenitev, predvsem kritična za kakovost sta kmetovanje in ravnanje z odpadki.
Svinec v pitni vodi je bil v preteklosti zaradi uporabe svinčenih cevi velik problem. Svinčene materiale so zamenjali z drugimi zaradi zdravstvenih razlogov. Svinec, ki se nalaga v telesu, lahko povzroča motnje v duševnem razvoju živih bitij, predvsem ogrožena populacija pa so otroci.
Primer razcinkane notranjosti vodomera, cink na površini se je pretvoril v oksid z značilno svetlozeleno barvo.
Danes prehaja svinec v vodo na dva načina: ob uporabi medeninastih delov vodovodne napeljave ter iz pocinkanih cevi. Medeninam se namreč zaradi povečevanja mehanske obdelovalnosti dodaja svinec. Do pred nekaj leti se je svinec dodajal tudi v cinkove kopeli, ki so se uporabljale za vroče pocinkanje cevi. Cinkovim kopelim za vroče pocinkanje so svinec nehali dodajati oziroma njegov delež znatno zmanjšali že pred nekaj leti zaradi same ogroženosti ljudi, udeleženih v procesu pocinkanja. Uporaba pocinkanih cevi iz ogljičnega jekla se v zadnjem času zmanjšuje, predvsem zaradi občutljivosti za korozijo. Najpomembnejši razlog zanjo je slabša zmožnost tvorbe karbonatne obloge v vodah z manjšo trdoto. Le-ta pomeni zaščito jekla pred korozijo, tudi ko pocinkana plast na površini izgine. Ko preverjamo korozijsko stanje pocinkane cevi, v vodi ponavadi analiziramo cink, svinec, kadmij ter železo iz jeklenega plašča cevi.
Tudi medenina ni nedolžna
Medenine v vodovodnih sistemih se zaradi dobre obdelovalnosti uporabljajo za izdelavo zahtevnejših elementov, kot so različni fitingi, ventili, vodomeri in podobno. Uporaba medenin je že desetletja enaka. V vodovodnem sistemu je njihova površina v stiku z vodo običajno veliko manjša kot pa površina cevi, zaradi tega migracije sestavnih elementov medenine v vodo niso tako kritične. A v posebnih primerih lahko medenine v stiku s pitno vodo povzročijo onesnaženje s težkimi kovinami, predvsem s svincem.
Medenine so zlitine bakra in cinka z različnimi dodatki – primesmi, ki zagotavljajo izboljšanje določenih lastnosti – svinec se, na primer, dodaja v medenine za izboljšanje mehanske obdelave. Povečevanje deleža cinka v medenini povečuje nastajanje betafaze, ki je občutljiva na proces razcinkanja. To je proces selektivnega napada medenine, pri čemer le-ta postane zaradi izpada beta-faze porozna, v medenini ostane le še alfafaza z značilno rdečo barvo, ki jo daje baker. Ko se izločeni cink ne raztopi v celoti (na primer v vodi) in pretvori v cinkov oksid, je to vidno kot svetlo zelena plast na površini razcinkane medenine. Tako v alfa- kot v betafazi je prisoten svinec, ki ne tvori v medenini posebne faze, ampak ostaja enakomerno razporejen, v zlitini neraztopljen v obliki globul. S selektivnim razpadom faze se v vodo skupaj s cinkom izloči tudi svinec. Običajno je poleg cinka in svinca v vodi, ki je v stiku z medenino, kjer potekajo procesi razcinkanja, prisoten tudi baker.
Hitrost in stopnja razcinkanja sta večinoma odvisna tudi od kemijskih lastnosti vode (pH, vsebnost kloridov, karbonatov, nitritov, fosfatov itd.) ter fizikalnih lastnosti v sistemu (mešanje, hitrost pretoka vode, temperatura itd.).
Različne omejitve
V svetu so uveljavljene različne omejitve uporabe medenin v stiku s pitno vodo, ki imajo dodan svinec. V ZDA je to urejeno v aktu javnega prava (Akt o zmanjšanju svinca v pitni vodi) iz januarja 2011. Ta določa, da se sme uporabljati le materiale, ki vsebujejo največ 0,25 odstotka svinca.
V EU ni poenotenega pristopa k reševanju problematike materialov v stiku s pitno vodo in posamezne države ali pa skupine držav pripravljajo samostojno regulativo. Od leta 2009 štiri države članice EU (Nemčija, Nizozemska, Francija in Velika Britanija ter Portugalska in Italija v pridruževanju) pripravljajo posebne sprejemljivostne sheme za kovinske materiale v stiku s pitno vodo v tako imenovanem skupnem pristopu 4 MS Approach. V A-dokumentu shem so definirane preiskave, dinamični testi za ugotavljanje migracij iz materialov v vodo, ki so osnova za potrjevanje kovinskih materialov v stiku s pitno vodo. V B-dokumentu je navedena lista odobrenih materialov, ki so uspešno prestali vse predpisane preiskave iz dokumenta A. Kovinski material z določeno kemijsko sestavo se preizkusi le enkrat – preden se ga prvič da na trg z namenom uporabe v stiku s pitno vodo. Ta pristop se trenutno uporabljajo le na Nizozemskem, letos se bo za kovinske materiale začel uporabljati tudi v Nemčiji.
Skandinavske države so se združile v projektu MaiD, ki bo pripravil osnovo za odobritev materialov v stiku s pitno vodo za Švedsko, Finsko, Norveško in Dansko. Druge članice EU rešujejo problematiko stika materialov s pitno vodo vsaka po svoje, običajno v nacionalnih aktih. Slovenija trenutno nima urejene regulative o potrjevanju oziroma sprejemljivosti materialov v stiku s pitno vodo. Vendar pa se po pooblastilu ministrstva za zdravje v sodelovanju med Nacionalnim laboratorijem za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ) ter Zavodom za gradbeništvo (ZAG) pospešeno pripravljajo Smernice za ocenjevanje primernosti materialov in proizvodov, ki prihajajo v stik s pitno vodo. Objava osnutka tega dokumenta je predvidena za letošnjo jesen.
Šestnajst tednov je premalo
Na listi odobrenih materialov 4 MS Approach najdemo vrsto medenin, ki vsebujejo svinec, njegova vsebnost pa dosega tudi do tri odstotke. V zadnjem času se je v strokovnih vrstah v EU razvila polemika o primernosti dinamičnih testov, ki trajajo skupaj 16 tednov, za ugotavljanje ustreznosti medenin v stiku s pitno vodo. Izkušnje iz prakse pa tudi rezultati znanstvenih raziskav kažejo, da so v začetnem obdobju nekaj tednov ali mesecev po začetku izpostavljenosti medenin pitni vodi, prisotni procesi površinskih migracij. V tem času je povečana tudi migracija svinca iz površine, kjer tvori svinčev oksid. Po nekaj mesecih se migracija ustavi, saj je svinec v obliki oksida na površini porabljen. Po določenem času, ki je odvisen od lastnosti zlitine, kemije vode ter fizikalnih pogojev v sistemu, se na medeninah v stiku začne proces razcinkanja, med katerim se v vodo izloča tudi svinec. V času trajanja dinamičnih testov po 4MS Approach pa se proces razcinkanja še ne začne. Dinamični testi tako ne zabeležijo, kolikšna je ogroženost kakovosti vode zaradi izločanja svinca med tem procesom.
V Sloveniji so upravljavci vodovodnih omrežij in inštalacij zaradi pomanjkljive regulative prepuščeni lastni presoji in znanju, katere materiale uporabljati. V praksi se vedno bolj uporabljajo medenine, ki so na pozitivni listi kovinskih materialov 4MS Approach, še vedno pa so v inštalacijah prisotne tudi medenine s precej višjimi vsebnostmi svinca od odobrenih (običajno z vzhodnih trgov). Posledica uporabe tovrstnih medenin so presežene vsebnosti svinca v pitni vodi pri končnem uporabniku.
Kako ukrepati, da preprečimo ogrožanje zdravja zaradi prisotnosti svinca v pitni vodi, če iz sistema ni mogoče odstraniti neustreznih materialov, ki so vir svinca? Dezinficiranje vode s kemijskimi sredstvi ali drugimi metodami (temperaturni šoki, UV dezinfekcija) ne uniči svinca, dezinfekcija s kemijskimi sredstvi pa lahko celo pospeši proces razcinkanja medenin in s tem privede do povečanja koncentracije svinca v vodi.
Če voda stoji
Dr. Mirjam Bajt Leban univ. dipl. inž. in dr. Tadeja Kosec univ. dipl. kem., Laboratorij za kovine, korozijo in protikorozijsko zaščito, ZAG Ljubljana
