Tiskane izdaje
Konec maja je z vesoljskega izstrelišča Cape Canaveral na Floridi na krovu satelitske nosilne rakete United Launch Alliance Atlas 5 Centaur na četrti poskusni polet v vesolje poletelo vesoljsko robotsko letalce X-37B. Program je vsaj delno še vedno zavit v tančico skrivnosti.
V zadnjih petih letih so izvedli tri poskusne polete dveh prototipov tega robotskega vesoljskega letalca, ki ju je za ameriško vojaško letalstvo izdelal Boeing. Med njimi sta obe letalci v vesolju preživeli skupaj kar 1368 dni in se nato varno spustili na pristajalno stezo pri letalskem oporišču Vandenberg v Kaliforniji. Med prvim poletom, letu 2010, je prvi prototip X-37B v vesolju ostal 224 dni. Drugi polet, oziroma prvi drugega prototipa, leto pozneje je trajal 469 dni, tretji, v preteklih treh letih, pa kar 675 dni. Že ti trije poleti malega vesoljskega plovila so presegli število dni, ki jih je v vesolju preživelo vseh pet vesoljskih raketoplanov ali space shuttlov; skupaj so opravili 135 poletov.
Pri tokratnem vesoljskem poletu X-37B je udeleženih več širši javnosti znanih partnerjev. S posebnim tovorom, povezanim z raziskovanjem materialov, sodeluje tudi Nasa. V okviru preizkusa, imenovanega METIS (Material Exposure Technology and Innovation in Space), bodo v vesoljskih razmerah preverjali vplive oziroma spremembe na več kot stotih vzorcih materialov. Gre za različne polimere, kompozitne materiale in premaze.
Samo vojaško letalstvo, oziroma njegov raziskovalni laboratorij, sodeluje s tako imenovanim Hallovim raketnim pogonom, ki je eden iz vrste ionskih električnih raketnih pogonov. Te že uporabljajo na nekaterih vojaških komunikacijskih satelitih, razviti pa nameravajo še učinkovitejšega, z manjšo porabo goriva, nižjo ceno in predvsem daljšo uporabno dobo. Znano je, da ima ionski električni pogon v primerjavi s kemičnimi raketnimi pogoni skromno potisno silo, vendar lahko deluje mesece in celo leta, medtem ko je pri kemičnih ravno obratno. S tem seveda, da lahko električni raketni pogon koristno deluje samo v vesoljskem prostoru; za gorivo uporablja žlahtni plin ksenon. Med poskusi, povezanimi s tem raketnim pogonom, bodo zbirali podatke, tako da bi v prihodnje tovrstne pogone uporabljali ne le pri vojaških, ampak tudi pri civilnih oziroma komercialnih komunikacijskih satelitih in, jasno, pri vesoljskih sondah, namenjenih raziskovanju oddaljenih predelov našega sončnega sistema.
Zanimivo je, da pri tokratnem poletu X-37 z minisatelitom, ki naj bi že v nekaj dneh razvil malo sončno jadro, sodeluje tudi nevladna organizacija Planetary Society.
X-37 izdelujejo v družbi Boeing Phantom Works. Iz orbite se spusti samodejno in tudi samodejno pristane. Čez krila ima razpon 4,5 metra, dolg je skoraj 9 metrov in tehta 5 ton. Trup, ki ga varujejo ognjevarne keramične ploščice, je izdelan iz posebnih kompozitnih materialov, prevaža pa lahko tovor v velikosti manjšega dostavnega avtomobila. V orbiti ga z električno energijo oskrbujejo plošče s sončnimi celimi, ki se razvijejo, ko je letalce v vesolju, in se zložijo v tovorni prostor, ko se vrača na Zemljo. Prav zaradi skoraj neomejene oskrbe z elektriko to vesoljsko plovilo lahko tako dolgo leti v zemeljski krožnici.
Načrtujejo, da bo med tokratnim, četrtim poletom (to je drugi polet drugega prototipa) X-37B v vesolju preživel najmanj dvesto dni, jasno pa si bodo prizadevali za bistveno daljši polet, ki bi se spogledoval z novim časovnim rekordom.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
