Veter lahko izkoriščamo le tam, kjer piha in takrat, ko piha

Do konca leta 2007 je bilo v 27 državah Evropske unije nameščenih za skoraj 56 GW moči vetrnih turbin, pri čemer imajo Portugalska, Francija in Italija vsaka zase nameščenih vetrnic v velikostnem redu instalirane moči vseh slovenskih elektrarn skupaj. V EU so se torej resno lotili nameščanja vetrnih elektrarn (VE). Izstopajo le tri države: Ciper, Malta in Slovenija, pri katerih se v razpredelnicah pojavljajo trdne ničle. Ali smo res tako zaostali ali pa je prav, da nimamo nobene vetrne elektrarne?

Pri izkoriščanju energije vetra gre najprej za pretvarjanje te energije v mehansko energijo, nato pa še za pretvarjanje mehanske v električno energijo. Če veter ne piha, iz njega ni mogoče pridobiti mehanske energije in še manj električne. Veter mora torej pihati. Pa tudi to ni dovolj. Pihati mora dovolj močno in dovolj enakomerno. Važna sta torej dva parametra, hitrost vetra in njegova stalnost. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, se je smiselno spraševati o posegih v okolje.

Sredstvo, ki je pri vetru posredi, je zrak. Ker gre za izkoriščanje njegove energije, je pomembna masa gibajočega se zraka oziroma njegova gostota. Ker je ta skoraj 1000-krat manjša od gostote vode, pomeni, da bi pri enakih hitrostih medijev rotacijski stroj na zrak moral biti tudi približno 1000-krat večji (v premeru) kot primerljiv stroj, ki ga poganja voda. V resnici so že vetrnice srednjih moči (1 MW) ogromne (višina 50 m, premer rotorja 50 m). Niso sicer tisočkrat večje od primerljivih vodnih turbin (zaradi večje hitrosti vetra, če piha in kvadratne odvisnosti kinetične energije od hitrosti medija), so pa mnogokrat večje. Res pa je, da za izkoriščanje vetra niso potrebni jezovi, akumulacijska jezera ali veliki cevovodi. Potrebna pa je cesta, povezava z daljnovodi, transport opreme, vzdrževalni posegi. Eno ali drugo predstavlja velik poseg v okolje.

Samo za občutek ugotovimo, da bi za proizvodnjo električne energije iz vetra (če bi dovolj in enakomerno pihalo) morali namestiti 1000 vetrnic po 700 kW moči, da bi dobili moč, ki bi ustrezala JE Krško (700 MW).

Brez jasne strategije

Potrebujemo jasno strategijo razvoja Slovenije, iz katere bi izhajale vse druge strategije. Slovenija še vedno nima jasne strategije na področju energetike in okolja, iz katere bi izhajali projekti, investicije in vsi ukrepi v podporo tej strategiji in za doseganje njenih ciljev. Zato sta na izvedbeni ravni še vedno nered in zmeda, niti pa vlečejo različni lobiji, na veliko in ponovno se delajo razne študije, namenjene vsemu drugemu, le izvedbi ne. Nikakor ne pristajam na običajen birokratski »argument«, da je vse napisano v raznih aktih. Od tega imamo državljani Slovenije bore malo. Tudi zgolj ponavljanje priporočil Kjotskega protokola in ciljev EU ni dovolj.

Kljub temu za izhodišče še enkrat vzemimo cilje EU do leta 2020: povečanje energetske učinkovitosti za 20 odstotkov, povečanje deleža energije iz obnovljivih virov za 20 odstotkov in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 20 odstotkov. Na območju, kjer premalo piha, na veter ni računati, pri vodnih virih je rezerv le še malo, izkoriščanje lesa ima določen potencial, a prednost bi morala predstavljati proizvodnja lesnih izdelkov z veliko dodano vrednostjo. Proizvodnja poljščin v vlogi energentov ne zdrži zdrave presoje, razen v izjemnih primerih, ki pa jih je v Sloveniji lahko le peščica. Ostaneta le še geotermalna energija in sonce. Osnova vsega pa bi moralo biti zmanjšanje porabe energije.

Vetrne elektrarne v Sloveniji - blagoslov ali bedarija?

Veter spada med obnovljive vire energije. Gre pravzaprav za sončno energijo, ki se na poti proti površju in na samem površju zemlje pretvori v kinetično energijo zraka. Zakaj torej ne bi izkoristili te energije za proizvodnjo električne energije v VE, ki je tako zelo primanjkuje, je pa skoraj neizčrpna, pri roki in še zastonj?

Zdi se, da nihče ne more biti proti vetrnicam a priori, na načelni ravni. Zato tudi politiki, ki praviloma ne poznajo značilnosti vetra in omejitev za njegovo izkoriščanje, še kar naprej vsi po vrsti ponavljajo, da je veter neizkoriščen, a velik potencial med ostalimi obnovljivimi viri. Le izkoristiti bi ga bilo treba. Odveč je poudarjati, da v isti rog trobijo tudi skupine, ki so zainteresirane za namestitev vetrnic, pri čemer pa jih zanimata predvsem ozka kratkoročna in osebna korist, okolje pa le toliko, kolikor jih bi v to prisilili. Pri tem pa je vendar potrebno prepoznati glavna dva problema, s katerima se sicer srečujejo vse investicije v obnovljive vire energije, pa tudi tiste v neobnovljive vire. Vsako izkoriščanje kakršnihkoli virov energije naj bi bilo gospodarno, hkrati pa pomeni tudi večji ali manjši poseg v okolje. Brez tega na žalost ne gre. Prvi problem je torej tehnična upravičenost naložbe (ali pridobimo dovolj energije?), drugi pa poseg v okolje. Rešena bi morala biti oba problema. Ali drugače: če bi bile VE tehnično upravičene oziroma gospodarne in bi posegi v okolje ostali v znosnih okvirih, bi bilo pametno odločiti se zanje. Sam bi bil med najbolj prepričanimi zagovorniki.

Volovja reber in vetrni potencial na območju Slovenije

Ministrstvo za okolje in prostor je lani izdalo gradbeno dovoljenje za vetrno elektrarno nad Ilirsko Bistrico. Polje vetrnic naj bi sicer prispevalo 1 odstotek električne energije v slovensko omrežje. To bi bilo super in izvedljivo, če bi bila izpolnjena dva pogoja: pihati bi moral čimbolj konstanten veter, njegova povprečna hitrost pa bi morala znašati najmanj 5 metrov na sekundo (18 km na uro). Ker pa gre za Slovenijo in ne za Irsko, Škotsko, Nizozemsko, Severno Nemčijo ali Dansko, na žalost ni izpolnjen niti eden od teh dveh pogojev. V Sloveniji stalnega vetra ni, povprečje hitrosti pa tudi ne dosega 5 metrov na sekundo, razen na nekaterih najvišjih gorskih grebenih (tam bi postavitev vetrnic pomenila še toliko večji in škodljivejši poseg v okolje). Poleg tega je treba upoštevati še, da VE obratujejo najgospodarneje pri hitrostih vetra okrog 15 metrov na sekundo (54 kilometrov na uro). Takega stalnega vetra v Sloveniji nimamo.

Situacija je v resnici še nekoliko slabša, saj so pogosta obdobja zatišja, ko se vetrnice ne vrtijo. V času neurij, ko hitrost vetra doseže 30 metrov na sekundo (108 km na uro) in več, pa morajo vetrnice iz varnostnih razlogov spet ustaviti, prihaja pa tudi do poškodb. Ustavljati jih je treba tudi zaradi okvar in rednih in izrednih popravil. Vse to zmanjšuje tehnično upravičenost in gospodarnost naložbe. Postavljanje VE v pogojih, ko je vetra premalo in preslabo piha, je povsem primerljivo s postavljanjem vodnih turbin v vodotoke, kjer je struga skoraj suha, voda pa teče le počasi. Le s to razliko, da se na področju izkoriščanja vode taka bedarija vidi zelo jasno in takoj in jo je težje na silo in proti zdravi presoji izvesti. Naj torej premislek glede izkoriščanja vetra ne gre v napačno smer le zato, ker je zrak prozoren in se ne vidi tako jasno, koliko in kako hitro piha.

Meritve in ocene vetrnega potenciala iz različnih virov kažejo v isto smer: gospodarno izkoriščanje vetra v Sloveniji je možno le na gorskih vrhovih. Tam pa bi šlo brez izjeme za velike in drage posege v okolje, zato bi bili taki posegi nerazumni in nesmiselni.

Obračun z »argumenti«

Eden od glavnih argumentov za graditev VE je bil, da je Slovenija morda edina država daleč naokoli, ki še nima nobene VE. Ta »argument« hitro pade, saj je Slovenija hkrati tudi skoraj edina, kjer veter ne piha oziroma piha zelo malo, za gospodarno pridobivanje elektrike v velikem obsegu vsekakor premalo. Slovenija je zaradi svoje lege in konfiguracije terena zatišna, če izvzamemo redka in kratkotrajna neurja. Poleg tega so države v Evropi, ki nimajo niti ene hidroelektrarne (HE) oziroma nobene jedrske elektrarne (JE), pa očitno ne razmišljajo o tem, da bi jih imele, če nimajo pogojev za to oziroma jih ne marajo. Tako Danska nima niti ene velike HE, čeprav ima vode dovolj. Problem je le, da na teh vodah ni niti minimalnih padcev vode, ki bi zadostili tehnični upravičenosti gradnje HE. Norveška, ki sicer skoraj 100 odstotkov svoje električne energije pridobi iz HE, pa nima niti ene jedrske elektrarne, ker je ne marajo in je zaenkrat ne potrebujejo.

Ker je vetra tako malo, je Slovenija precej bolj primerna za turistično balonarstvo kot pa za VE. Naši predniki, ki so sicer bolje obvladovali obnovljive vire kot mi, so skoraj povsod, kjer je bilo tehnično upravičeno, gradili mline, žage in kovačije, ki jih je poganjala voda. Njihovi sodobniki na Danskem, v severni Nemčiji in na Nizozemskem ter v Španiji pa so za enake namene gradili mline na veter. Pomislimo, zakaj? Pri nas se mlini na veter kljub mnogim poskusom zanesenjakov niso uveljavili. Le zakaj ne?

Stroji na veter so vedno bolj popolni in so sposobni že pri nizkih hitrostih vetra proizvajati električno energijo. Poleg tega so s pomočjo pametnega krmiljenja in drugih inovativnih rešitev vedno manj občutljivi na neenakomernost vetra. To je vse res, a prav nič ne pomaga, če premalo piha. Energije iz vetra je mogoče pridobiti največ toliko, kolikor je ima veter zaradi hitrosti. Če je hitrost enaka nič, ne pomagajo niti idealni stroji. Če je hitrost majhna, bo stroj sicer proizvajal elektriko, a malo, vsekakor pa premalo za gospodarno izkoriščanje.

Pozabimo na vetrne elektrarne

Veter kot omembe vreden vir energije v Sloveniji je torej treba pozabiti in vsako zanašanje na njegov neizkoriščeni potencial, je brez realne podlage. Ničla v razpredelnicah s številom VE pri oznaki Slovenija naj pomeni pametno odločitev, ne pa dvom, ali smo res tako nerazviti.

Tudi politiki naj nehajo omenjati veter kot priložnost za pridobivanje električne energije, saj resnih možnosti v Sloveniji za to preprosto ni. Osredotočijo naj se raje na zmanjšanje porabe energije v absolutnem merilu, kar bo zmanjšalo našo energijsko odvisnost ter na zmanjšanje porabe energije na enoto izdelka oziroma storitve, kar bo povečalo dodano vrednost le-teh in konkurenčno sposobnost našega gospodarstva.

Iz četrtkove priloge Dela Znanost