Vročina ni le nadležna, ampak tudi nevarna

Ko tale zapis nastaja, je v Ljubljani že vročina. Dan za tem, ko bo objavljen, bo znano, ali se je tudi v osrednji Sloveniji razvila v vročinski val (na Obali in na Goriškem so ga julija že doživeli). Ta v naših krajih po najpogosteje uporabljeni definiciji nastopi, ko se temperatura ozračja vsaj pet dni ne spusti pod 30 stopinj Celzija. Hkrati z vročinskim valom se povečajo tudi nevarnosti vročine, ki so najbolj okrutne do zdravja najobčutljivejših ljudi: najmlajših in najstarejših. Novi evropski projekt Vročinski ščit naj bi pokazal, kako jih ublažiti.

V Evropi so med naravnimi katastrofami, ki se pojavljajo v zadnjih desetletjih, vročinski valovi – tihi ubijalci – povzročili največ človeških žrtev. Najhujši vročinski val je bil leta 2003. Med 10. julijem in 10. avgustom so v Franciji takrat zabeležili kar sedem dni s temperaturo zraka nad 40 stopinj Celzija, na Portugalskem pa so 1. avgusta namerili 47,3 stopinje Celzija, nočna temperatura zraka pa je takrat presegala 30,6 stopinje Celzija. V štirih mesecih je takrat zaradi poletne vročine v srednji in zahodni Evropi po oceni Evropske agencije za okolje (EEA) umrlo kar 70.000 ljudi.

V Sloveniji je v vročinskem valu leta 2003 umrlo 81 prebivalcev več oziroma 13 odstotkov več, kot jih sicer umre v tem časovnem obdobju. Leta 2013, ko je bilo tudi kar nekaj vročinskih valov, pa je v obdobju vročinskih valov umrlo povprečno 52 prebivalcev na dan, to je povprečno štirje več kot v obdobju brez vročinskih valov. Podatki kažejo, da je, podobno kot drugod po Evropi, najbolj nevaren prvi vročinski val v sezoni, ko ljudje vročine še niso vajeni.

Primerjava podatkov o dnevnem številu smrti in najvišji dnevni temperaturi zraka za leto 2013 je namreč pokazala povečano število smrti med prvim vročinskim valom okoli 17. junija (168. dan), pozneje pri daljšem in intenzivnejšem valu konec julija in na začetku avgusta pa se ta povezava ne pokaže več. Kot smo že omenili, so raziskave sicer pokazale, da je nevarnejši prvi vročinski val v sezoni, vendar, opozarjajo strokovnjaki, je podatkov za takšne sklepe še premalo.

Več škode na severu

Kakorkoli, leta 2003, ko je bila v Evropi vročina najpogubnejša, je takrat najbolj prizadela ljudi v mestih, kjer sicer le redko doživijo vročinski val (jih pa bodo, kot kažejo podatki, v prihodnje izkusili vse pogosteje) oziroma so bile temperature zraka precej višje od običajnih. Tako je zaradi vročine več ljudi umrlo v celinskih mestih severno od Sredozemlja, ki vročine niso vajeni in nanjo niso tako prilagojeni, kot so prebivalci Sredozemlja.

Prav zaradi tega in ob dejstvu, da bodo vročinski vali v prihodnjih letih v Evropi vse pogostejši in močnejši, Svetovna zdravstvena organizacija že napoveduje povečanje števila z vročino izzvanih bolezni in smrti. Po njeni oceni iz leta 2014 se bo to število povečalo za 3 do 6 odstotkov, kar pomeni v letih med 2030 in 2040 dodatnih 38.000 smrtnih žrtev na leto, okoli leta 2050 pa celo več kot 100.000 smrti na leto.

Tako Svetovna zdravstvena organizacija kot tudi Evropska agencija za okolje opozarjata, da bodo nevarni učinki vročinskih valov še posebno izraziti v mestih z več kot 100.000 prebivalci, saj se tam zaradi premalo zelenih površin in prenaseljenosti učinki vročine lahko še stopnjujejo. Po podatkih EEA iz leta 2012 so temperature zraka na urbanih območjih lahko tudi za deset stopinj Celzija višje od temperatur v neurbanih območjih.

Dr. Tjaša Pogačar, Mateja Zalar in dr. Lučka Kajfež Bogataj (vse z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani) v prispevku, pripravljenem za evropski projekt Vročinski ščit, opozarjajo, da so posebno težke noči, ki se ne ohladijo. Hladne noči so namreč pomembne, da si ljudje odpočijemo od vročine čez dan.

Mesta na udaru vročine

Na ranljivost posameznega urbanega okolja vpliva več dejavnikov, a najopaznejše je pomanjkanje hladilnega učinka vegetacije v mestih. In ne le to. Tam, kjer so zelenje nadomestile površine z asfaltom, kamnom in betonom, je vročina še hujša, saj te površine toploto shranjujejo. Za toplotni učinek mesta so zato bistveni gostota poselitve ter delež zelenih (vegetacija) in modrih površin (voda), pomembna pa je tudi njihova razporejenost, prevetrenost in senčenje, navajajo zgoraj omenjene avtorice.

V Sloveniji je po poročanju EEA v največjih dveh mestih od 20 do 40 odstotkov zelenih in modrih površin, kar je zelo dobro. Najslabše je stanje v velikih mestih na Madžarskem, v Grčiji in na Cipru.

V Evropi večina prebivalstva živi v urbanem okolju. Pri tem so nekatere skupine občutljivejše za vročino od drugih, opozarjajo snovalci evropskega projekta Vročinski ščit, ki bo na podlagi analize dosedanjih in letošnjih vročinskih valov ugotavljal, kakšni ukrepi bi škodljiv vpliv vročine kar najbolj ublažili.

Na vročino so posebno občutljivi 65- letni in še starejši prebivalci večjih mest. Teh je kar 17 odstotkov vseh prebivalcev Evrope, pričakovati pa je, da se bo njihov delež do leta 2060 povečal na 30 odstotkov.

V Sloveniji je v največjih mestih od 16 do 20 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, kar je glede na druga mesta v Evropi kar veliko. Več starejših prebivalcev večjih mest je le še v Italiji, Belgiji in Nemčiji, navaja EEA. V mestih so nadalje posebno ranljivi za vročino tudi prebivalci z nizkimi prihodki, etnične manjšine, majhni otroci, nosečnice, invalidi in kronično bolni.

Ukrepi: sivi, zeleni in mehki

Kaj storiti, da bi jim vročina manj škodila? Odgovor naj bi dal projekt Vročinski ščit, že zdaj pa EEA priporoča več ukrepov, ki jih razvršča v tri skupine: sive, zelene in mehke. Sivi ukrepi se večinoma nanašajo na zgradbe. Te lahko z dobro izolacijo, žaluzijami in tendami za senco pripomorejo k pasivnem hlajenju zgradb. Veliko je lahko odvisno od urbanističnega načrta. Najboljši za spopad z vročino so taki, ki zagotavljajo v mestu senco in prevetrenost ter pripomorejo k zmanjšanju emisij zračnih onesnažil.

Med zelene ukrepe sodijo zelene mestne površine, drevesa, zeleni zidovi in strehe, kjer je mogoča trajnostna preskrba z vodo, ter zagotavljanje, da svež zrak z zelenih površin lahko zaokroži po mestu. Primeri mehkih ukrepov pa so dviganje ozaveščenosti ljudi, kartiranje toplotnega otoka in hladnih predelov, določanje ranljivejših skupin in njihove razporeditve po mestu, opozorilni sistemi, priprava akcijskega načrta, stanje pripravljenosti zdravstvenega in socialnega sistema, priporočila o ravnanju v času vročinskih valov in podobno.

»V Evropi vročinski valovi postajajo stalnica tudi na številnih območjih, kjer jih do zdaj ni bilo. Države se morajo zato druga od druge naučiti, kako učinkovito preprečiti in blažiti škodljiv vpliv vročine,« poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj, ki s sodelavci na Biotehniški fakulteti, z Institutom Jožef Stefan in podjetjem Odelo sodeluje v evropskem projektu Vročinski ščit.

»Vročinski valovi so večinoma dobro napovedani nekaj dni vnaprej, kar nam omogoča pravočasno ukrepanje – seveda, če imamo akcije vnaprej pripravljene. Večinoma so v tem času izdana osnovna navodila – ostanite na hladnem, pijte dovolj vode, poiščite zdravstveno pomoč, če se ne počutite dobro, pomagajte drugim in podobno, a to ni dovolj. Pogosto se zgodi, da obvestila najbolj ranljivih ne dosežejo, hkrati pa za zaposlene, ki delajo v vročini, mnoga od teh priporočil ne pridejo v poštev ali pa jih ne izvajajo zaradi strahu, da bi izgubili službo,« opozarja Lučka Kajfež Bogataj. »Delodajalci pa žal pogosto niso dovolj ozaveščeni, da bi prepoznali, za kako velik problem gre.«

»Znanje je treba pretvoriti v priporočila in pravila, odločevalci potrebujejo ocene zdravstvenih, gospodarskih in družbenih vplivov vročinskih valov. Številne evropske raziskovalne ustanove izvedejo raziskave in analize na visoki znanstveni ravni, a nimajo izkušenj, kako rezultate prilagoditi v primerno obliko za odločevalce, pri tem pa se dogaja, da se podjetja in organizacije ne čutijo slišani v svojih težavah,« stanje analizira dr. Kajfež Bogatajeva. »Nujen je torej interdisciplinarni pristop. Evropski projekt Vročinski ščit bo zato pomemben, saj bo omogočal preverjanje učinkovitosti strategij za odpravo posledic povišanja temperature na delovnem mestu neposredno v industriji, še posebno v povezavi s staranjem delovne sile.«

V tolažbo – in opozorilo – ob teh vročih dneh še podatek, da so v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani v zadnjih letih že analizirali podatke o bolnikih, ki so jih zdravili zaradi pregretja. Izkazalo se je, da je bilo takih primerov zelo malo.

Večinoma so bili povezani s športnimi dogodki, ki so bili organizirani na vroč dan in se nekateri športniki izzivu kljub tveganju zaradi vročine niso odrekli. Obravnavali pa so tudi nekaj primerov delavcev (vsako leto dva do tri), ki opravljajo gradbena ali cestna dela ter so zato vplivu vročine še posebno izpostavljeni.

Kakšen je oziroma bo vpliv vročinskih valov na zaposlene in s tem povezano na produktivnost v Evropi, bomo pisali v eni od prihodnjih Znanosti.