Vsega ni mogoče stehtati in izmeriti

Šele ob pogovorih z Drnovškom sem dokončno spoznal, da se vsega le ne da stehtati in izmeriti, da obstaja tudi duhovna dimenzija, pravi Stane Pejovnik, znanstvenik, ki trdno verjame v človeško solidarnost. Zdi se, da ga najbolj označujeta njegova znanstvena predanost in družbena angažiranost oziroma tri bistvena načela: mir, enak dostop do izobraževanja za vse ljudi in zmanjševanje revščine.

Zakaj za vas ni mogoče biti upokojeni profesor – v miru?

Imam tak značaj, da bi me to zelo verjetno ubilo. Če bi poskušal narediti korenit prehod od vrtenja na zelo visokih obratih v popolno umiritev, bi verjetno zbolel in umrl. Mislim, da to ni mogoče, če je človek vse življenje v delovnem tempu – ne sicer pretiranem, niti jaz ne morem delati več kot dvanajst ur na dan. Zdaj poskušam svoj tempo počasi zmanjševati. Od 1. julija 2015 sem v pokoju, čeprav še vedno vsako jutro rečem, da grem v službo.

Dvanajst ur dela na dan? Le?

Znanstveni sektor na neki način zahteva od človeka večjo angažiranost kot osem ur na dan. Seveda ni nujno, da je to 12 ur v laboratoriju, ne verjamem niti, da se tam porodi večina idej, meni so se porajale praviloma drugje, recimo med vožnjo v avtu. Ne poznam pa drugega načina od dolgotrajnega premlevanja različnih možnosti in odločanja med njimi. Zelo veliko stvari premlevam tudi ponoči, v sanjah.

Še vedno?

Še vedno, dolgo sem imel na nočni omarici beležko in svinčnik, k sreči pa mi tega ni več treba.

Predavati ste prenehali?

Predavanja so me vedno močno izčrpavala, zato sem se jim odrekel. Čeprav sem trideset let predaval predmet Materiali, sem se pripravljal za vsako predavanje posebej. Poskušal sem se povezati s študenti in to pomeni hud napor. Kljub upokojitvi pa sem še naprej želel imeti delo in zadolžitve.

Ena od njih je zastopanje Slovenije v Unescu, organizaciji ZN za izobraževanje, znanost in kulturo.

Da, to mi vzame kar veliko časa, vendar delam z veseljem. Unesco naj bi bil kolektivni intelektualec, ki naj bi skrbel za mir v svetu, za dostop do izobraževanja za vse ljudi, in naj bi močno poskušal zmanjševati ter izničevati revščino. Ti trije postulati so zame vodilo v vsakdanjem življenju in ne veljajo le za revno Afriko in Azijo, ampak tudi pri nas. Sramotno se mi zdi, da imamo v Sloveniji socialno izključeno mladino, ki nima več enakovrednega dostopa do izobraževanja.

Kot predsednik ste dejavni tudi v Zvezi za tehnično kulturo.

V to me je prepričal moj prijatelj, glavni tajnik Jožef Školč. Petdeset tisoč mladih tekmuje v znanju v različnih disciplinah, od tega skoraj 30.000 v logiki, ki je osnova za večino našega delovanja. Pet tisoč mentorjev iz šol deluje tako rekoč brezplačno. Zato se mi zdi vloga ZOTK pomembna in z veseljem pomagam.

Kaj pa delo na fakulteti?

Ta naloga pa me resnično veseli. Že kot rektor Univerze v Ljubljani sem začel ustanavljati Slovensko inovacijsko stičišče, ki ima sedež v novih stavbah fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Na tem mestu naj bi nekoč nastal naravoslovni in tehniški kampus ljubljanske univerze, v katerem želimo postaviti še novo fakulteto za farmacijo in fakulteto za strojništvo. Ugotovili smo, da ima ljubljanska univerza v primerjavi z drugimi absolutno prednost na področju medicine in zdravja, zato postavljamo središče, v katerem bi z biotehniško fakulteto, velikimi podjetji in Tehnološkim parkom razvijali središče tovrstnega visokega znanja. Če bi bil skrajno domišljav, bi lahko dejal, da nastaja Medicinska dolina.

Kakšna je po vašem mnenju aktualna vloga znanosti?

Bojim se, da je znanost postala ločnica med dominantnim (bogatim) in poslušnim (revnim) svetom. Devetdeset odstotkov odkritij se zgodi v bogatih družbah, zaradi visoke konkurenčnosti jih znaten del ni več dostopen človeštvu. Multinacionalke jih preprosto skrivajo in uporabljajo kot zasebno lastnino. Če bo šel razvoj v tej smeri, se bosta dominacija in izkoriščanje na svetu stopnjevala, namesto s puško pa bosta potekala prek znanja in kapitala. Za ves svet bi bilo usodno slabo, če bi rast in dobiček povozila socialno v družbi. Čeprav je ta slika črna, ni tako nerealna, zato bi se morali o tem več pogovarjati, in če želimo to preprečiti, je treba v ljudeh vzbuditi osnovno solidarnost, sposobnost odrekanja in samoomejevanja.

Kako to doseči?

Na množičnih združenjih intelektualcev in znanstvenikov si izmenjujemo stališča ter zahtevamo, da znanost ostane splošna dobrina. Kot naravoslovec trdim, da ni res, da ne potrebujemo družboslovja in humanistike, potrebujemo ga, saj na temeljna družbena vprašanja inženirji ne znamo odgovoriti, reševati jih morajo antropologi, sociologi in filozofi, mi pa jim lahko pri tem pomagamo.

Kako kot nekdanji rektor Univerze v Ljubljani ocenjujete stanje znanosti v Sloveniji?

Trenutno stanje je izjemno slabo in znanost je izrazito premalo financirana. Danes je znanost draga, in če zmanjšuješ sredstva, nujno zmanjšuješ tudi kakovost. Univerze in inštituti se ukvarjajo s preživetjem, tega si ne bi smeli dovoliti. Enako velja za izobraževanje in upam, da se bodo z zdajšnjo večjo ekonomsko rastjo sredstva povrnila vsaj na raven izpred šestih let. Slovenija mora vlagati približno en odstotek BDP iz proračunskih sredstev v znanost in en odstotek in pol v visoko šolstvo. Imeti visoko izobražene ljudi in kakovostno izobraževanje preprosto mora biti naša vizija, le tako lahko kot visoko izobražen narod s svojo kakovostjo (p)ostanemo uspešni.

Pred leti ste od Janeza Drnovška prevzeli vodenje Gibanja za pravičnost in razvoj. Ste ga dobro spoznali?

Bil je dosleden človek, vizionar in rojen vodja. Lahko rečem, da sem ga dobro poznal, nisem pa razumel vseh njegovih potez. Če kdo pravi, da ga je v celoti poznal, milo rečeno, pretirava, saj ni bil lahka osebnost za razumevanje. Z njim sem doživel vse, od tega, da sva sedela tudi več minut brez besed, do tega, da je pripovedoval šale, ob katerih smo se krohotali.

Kakšna je bila vajina komunikacija?

Janez je zelo spoštoval drugačno mnenje, cenil je, če mu je kdo pošteno povedal, da ima o določeni stvari drugačno mnenje, in če je znal to utemeljiti. Pogosto sva imela razpravo o alternativnem zdravljenju, želel je vedeti, kako te probleme vidita uradna kemija in medicina. O tem se z mano sploh ne bi hotel pogovarjati, če bi ugotovil, da poskušam zgolj ustreči njegovim stališčem.

Vi argumentov o alternativnem zdravljenju niste sprejemali?

Dokler nisem Janeza malo bolje spoznal, sem bil zelo trd naravoslovec, strogo sem zagovarjal le tisto, kar je mogoče izmeriti in dokazati. Nisem videl duhovne dimenzije, tega, da se mora človek vprašati, kaj je v njem in v okolici, kako sam sebe spoznava, vodi in usmerja. Šele ob teh pogovorih sem se zavedel, da se vsega le ne da stehtati in izmeriti. Sicer sem še vedno zelo pragmatičen kemik, raziskovalec, nisem veren, vendar pa to ne pomeni, da ne zagovarjam duhovnosti, samospraševanja o smislu svojega življenja – prav gotovo to niso znanstvene nagrade, je pa veselje ob objavi znanstvenih člankov, veliko mi pomenijo družina, otroci, vnuki, okolica, v kateri delujem, in solidarnost do soljudi.

Imamo v Sloveniji dober model generacijske solidarnosti?

Nimamo dobrega, se pa razvija. Jezijo me domovi za ostarele, ki delujejo kot šolske in zdravstvene ustanove. To sem doživel ob mami, ki je zbolela in tako rekoč izgubila spomin. Dom, v katerem je bivala, je bil nov, arhitektonsko prekrasen, vsebinsko pa je bil ustanova, v kateri so dementni ljudje le životarili. Mislim, da je treba najprej urediti, da bi lahko ljudje takrat, ko se ne morejo več zadovoljivo nadzirati, čim dlje živeli še v družini ali pa v okolju, ki je čim bolj podobno družini.

Po drugi strani bi se morali otroci čim prej osamosvojiti.

Drži, videl sem, kako imajo naši otroci veliko manj možnosti za vključitev v odraslo življenje, kot smo jih imeli mi v nekem drugem, ekonomsko neuspešnem, čeprav veliko bolj solidarnem sistemu. Prekarno delo in druge oblike izkoriščanja mladih v njihovem najbolj plodovitem obdobju so nekaj zelo slabega. Med prvimi bi bil pripravljen sodelovati v nadaljnjem razvoju medgeneracijskega sodelovanja. Zdajšnji model bi bilo treba bistveno predrugačiti. Skupaj bi se morali ukvarjati s problemi, mi pred odhodom v spominske vasi, otroci pri izgradnji družin. Za ureditev razmerij v družbi je medgeneracijska solidarnost zagotovo ena od ključnih stvari. Obenem je tudi velik izziv.