Vsi predsednikovi psihologi ali očitna zloraba stroke

Iz novorazkrite elektronske korespondence je razvidno, da je vodilno ameriško stanovsko združenje psihologov tajno sodelovalo z administracijo nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha – v poskusu, da bi znanstveno upravičili program mučenja zapornikov, prijetih po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Skrajno sporno ravnanje nekaterih pomembnih članov omenjenega združenja je pred dnevi objavil pristojni nadzorni organ in mu namenil uničujočo kritiko.

Neusmiljeno, 60 strani obsegajoče poročilo (https://s3.amazonaws.com/s3.documentcloud.org/documents/2069718/report.pdf), ki ga je družno sestavilo šest vodilnih medicinskih strokovnjakov in zagovornikov človekovih pravic, je prvo, ki se je podrobno lotilo očitanega tajnega sodelovanja Ameriškega psihološkega združenja (American Psychology Association, APA) in programa tako imenovanega intenziviranega zasliševanja.

Na podlagi analize več kot 600 novorazkritih elektronskih sporočil so avtorji poročila, pomenljivo naslovljenega Vsi predsednikovi psihologi, nesporno ugotovili, da je vodilno stanovsko združenje ameriških psihologov v času vladavine Georgea Busha mlajšega usklajeno sodelovalo z visokimi predstavniki ameriške administracije – Osrednje obveščevalne agencije (Cie), Bele hiše in obrambnega ministrstva – da bi etično upravičilo politiko »intenziviranega zasliševanja« v letih 2004 in 2005. Pozneje je bila na ta sporni program opozorjena širša javnost, zlasti zaradi šokantnih fotografij očitne zlorabe zapornikov v ameriškem zaporu Abu Graib v Iraku.

Vrsta tajnih sestankov uglednih psihologov s predstavniki ameriške vlade je privedla do nastanka »revidirane etične politike Ape o nacionalnovarnostnem zasliševanju, usklajene s takrat tajnimi zakonskimi smernicami Cijinega programa mučenja,« trdijo avtorji poročila Stephen Soldz, klinični psiholog in psihoanalitik, Nathaniel Raymond, direktor programa Signal o človeški varnosti in tehnologiji na univerzi Harvard, Steven Reisner, klinični psiholog in psihoanalitik, Scott A. Allen, profesor medicine na kalifornijski univerzi ter vodilni član centra za zdravje zapornikov in človekove pravice na univerzi Brown, Isaac Baker, vodja slikovnoanalitičnega oddelka programa Signal, ter Allen S. Keller, predavatelj medicine in zdravja prebivalstva na newyorški univerzi.

Po teh spornih tajnih sestankih so predstavniki ameriškega obrambnega ministrstva lahko začeli zagovarjati stališče, da njihov program zasliševanja ne pomeni mučenja in je zatorej zakonit, saj da ga nadzirajo medicinski strokovnjaki. Tudi predstavnica stanovske organizacije ameriških psihologov Rhea Farberman je v izjavi za New York Times odločno zanikala »vsakršno usklajeno sodelovanje med našim združenjem in Bushevo administracijo oziroma kakršnokoli vlogo psihologov v programu zasliševanja«.

Uradno in dejansko

Toda razkrita dejstva so neizprosna. Na tajnem sestanku leta 2005 je predstavnik posebne delovne skupine Ape za psihološko etiko in nacionalno varnost (Pens) po razkritih obremenjujočih elektronskih sporočilih zagotovil, da so bile v »tako imenovana navodila o mučenju, ki jih je za zasliševanje zapornikov izdala pravna služba ameriškega obrambnega ministrstva, vgrajene zakonske varovalke, usklajene z etiko Ape«.

In res je to vplivno stanovsko združenje po omenjenem sestanku sprejelo nekaj »osupljivih priporočil«. Z njimi je Apa vnovič potrdila, da njeni člani lahko sodelujejo v programih zasliševanja, ne da bi s tem kršili etični kodeks združenja. Še več, dovolila je celo znanstvene raziskave o »posameznih zasliševancih« brez njihove izrecne privolitve. To pa je po besedah kritikov v izrazitem nasprotju z desetletja veljavnimi medicinskimi etičnimi standardi.

»Opravljena analiza vzbuja hudo zaskrbljenost zaradi vloge vodstva Ameriškega psihološkega združenja, ki se je zavestno uklonilo zahtevi ameriške vlade in neupravičeno spremenilo politiko Ape do omenjenih zaslišanj,« so odločni avtorji poročila. »Tako nastala politika je še pospešila nadaljevanje programa mučenja v okviru Busheve administracije.«

Čeprav je bila temu zloglasnemu programu pozneje dodeljena oznaka zaupnosti, je tudi delno razkrito poročilo senatnega odbora za obveščevalno dejavnost že decembra lani ugotovilo, da zasliševanje z mučenjem ne daje pričakovanih rezultatov. Od zapornikov, izpostavljenih »intenziviranemu zasliševanju«, niso dobili nikakršnih koristnih podatkov, temveč kvečjemu »lažne ali prirejene informacije, ki so privedle do napačnih varnostnoobveščevalnih podatkov«.

Plaz obtožb

Po najnovejšem uničujočem poročilu je Donna McKay, izvršna direktorica organizacije Zdravniki za človekove pravice, s katero so sodelovali tudi avtorji tokratnega poročila, izjavila: »Preračunljivo spodkopavanje poklicnih etičnih standardov je brez primere v zgodovini ameriške medicinske prakse. Hkrati pa je pomenljiv dokaz, kako kvarno je Cijin program mučenja vplival tudi na druge institucije v naši družbi.«

Zdravniki za človekove pravice so že prej pozvali Ameriško psihološko združenje, naj pojasni svoje vezi s Cio in njenim programom mučenja, zlasti ravnanje dveh svojih uglednih članov, doktorjev Jamesa Mitchella in Brucea Jessena, »vodilnih arhitektov tega programa«. Tudi ameriško obrambno ministrstvo so pozvali, naj zaradi čedalje več obremenilnih dokazov sproži preiskavo o tem dogajanju.

V lastnem poročilu pa so zahtevali posebno zvezno preiskavo, ki naj temeljito prouči »očitno vpletenost« vseh medicinskih strokovnjakov v Cijin program mučenja zapornikov, »s čimer so se izneverili svoji temeljni dolžnosti medicinskega zdravljenja«. Še huje, nekateri psihologi so s tem svojim početjem morda zagrešili celo vojni zločin.

Obtožbe vplivne organizacije so ostre. »Pod okriljem Busheve administracije je Cia sistematično mučila priprte osumljene teroriste, v najmanj enem primeru celo do smrti. Tovrstno mučenje je dodobra temeljilo na sodelovanju in aktivni udeležbi poklicnih zdravnikov, ki so zagrešili, tajili in upravičevali te zločine,« trdijo Zdravniki za človekove pravice.

Njihovo kritično poročilo je bilo objavljeno le nekaj dni zatem, ko je Dick Cheney, nekdanji ameriški podpredsednik, poskusil zagovarjati sporne tehnike zasliševanja (denimo »rektalno hranjenje«), češ da so zanj obstajali zdravstveni razlogi. Tudi tedanji direktor Cie Michael Hayden je vztrajal, da je zasliševanje temeljilo na medicinskih priporočilih.

Toda dr. Vincent Iacopino, medicinski svetovalec Zdravnikov za človekove pravice, je jadrno odvrnil, da je Cheney »bodisi napačno informiran bodisi laže«. V poročilu njegove organizacije je navedeno osem področij, kjer so zdravniki, psihologi in pomožno osebje »poleg medicinske in psihološke etike morda kršili tudi domače in mednarodno pravo ter zvezne smernice o raziskovanju«, s tem ko so:

— zasnovali, vodili in usmerjali program mučenja in z njim bogateli;

— namerno škodili priprtim osumljencem;

— omogočili ameriškim vladnim odvetnikom, da so sestavili izmišljen argument o »varnih, zakonitih in učinkovitih« postopkih zasliševanja;

— sodelovali pri raziskavah mučenja, ki potencialno kršijo nürnberški kodeks – prvi mednarodni etični kodeks o raziskavah na človeških bitjih, s čimer so morda zagrešili celo zločin proti človeštvu;

— nadzorovali mučenje in preverjali raven prizadejane bolečine;

— zdravstveno ocenjevali zapornike in jih pripravljali na mučenje;

— zagotavljali medicinsko oskrbo po mučenju ter

— niso ustrezno dokumentirali fizičnih in psiholoških dokazov mučenja.

Pridobitniška stroka

Poročilo Zdravnikov za človekove pravice je posebno kritično do omenjenih psihologov Mitchella in Jessena, ki da sta pod psevdonimoma Grayson Swigert in Hammond Dunbar zasnovala »intenzivirane tehnike zasliševanja«. Prvi vse obtožbe zanika, drugi se nanje še ni javno odzval.

Toda celo ameriški senatni odbor za obveščevalno dejavnost je ugotovil, da je Cia družbi, ki sta jo ustanovila ta dva psihologa, izplačala kar 81 milijonov dolarjev. Njune strokovne storitve so temeljile na »vzvratnem inženiringu« preživetvenih tehnik, ki so ameriškim vojakom med korejsko vojno omogočale prestati mučenje kitajskih in severnokorejskih ječarjev. Z njihovo »vzvratno« različico sta Mitchell in Jessen zasnovala »deskanje«, »stresne položaje«, »senzorično prikrajšanost«, »preobremenjenost« in »seksualno poniževanje«. Obtožena psihologa sta osebno nadzirala najmanj dva primera navideznega utapljanja (»deskanja«).

»Ameriška javnost in ves svet lahko osupnejo, da so ZDA tako dolgo in vztrajno trdile, da so njihove tehnike zasliševanja 'varne, zakonite in učinkovite', ter da so tisto, čemur so nekoč same rekle mučenje, nenadoma začeli sistematično uporabljati celo medicinski strokovnjaki. Še več, brez sodelovanja teh strokovnjakov njihovo zavrženo početje sploh ne bi bilo mogoče,« je ogorčen dr. Iacopino.

Poročilo Zdravnikov za človekove pravice se končuje z besedami: »Zdravniki in psihologi, ki so sodelovali pri tovrstnem mučenju, so – tudi s svojim molkom in pasivnostjo – dodobra prispevali k temu, da se je pravna farsa lahko nadaljevala in da se z njo še vedno upravičuje politika sistematičnega mučenja.«

Tudi tokratno poročilo, ki ga je, kot rečeno, sestavilo šest uglednih medicinskih strokovnjakov in glasnih zagovornikov človekovih pravic, je po analizi 638 novorazkritih elektronskih pisem najostreje obsodilo prav dejstvo, da nihče od članov Ameriškega psihološkega združenja »v štirih letih dopisovanja med Združenjem in ameriško obveščevalno skupnostjo ni niti enkrat izrazil zaskrbljenosti zaradi kopičenja dokazov o sodelovanju vplivnih psihologov pri očitnem zlorabljanju priprtih osumljencev«.

Pod naraščajočo težo obtožb je Apa nazadnje klonila in sprožila neodvisno preiskavo o očitanem sodelovanju s Cio. Njene ugotovitve naj bi objavili letos poleti.