Tiskane izdaje
Kadar se človekova sicer zelo trpežna mišica - srčna črpalka ob telesnem naporu tudi pri zdravem posamezniku odzove s pospešenim ritmom, to običajno ne vzbuja skrbi, saj se čez čas ujame v običajni ritem. V nasprotju s tem pa je zelo neprijetno in tudi nevarno stanje, kjer, neredko brez posebnega razloga, človek zazna nenadno, lahko celo divje hitro pospešeno utripanje, znano kot atrijska fibrilacija. Samo v EU je vsaj 4,5 milijona ljudi s to motnjo, spodbudno poročilo pa prihaja z nedavnega strokovnega srečanja o srčnih aritmijah v ZDA. Prvič po dveh desetletjih poročajo o učinkovitem obvladovanju te motnje.
Atrijska fibrilacija ali preddvorno migetanje je ena od najpogostejših motenj srčnega ritma. Zdravniki sicer govorijo o aritmijah v primerih, ko srce bije prepočasi, prehitro ali neredno. Normalno je srčni utrip reden in se v mirovanju giblje med 60 in 90 utripov na minuto. Pri zdravih ljudeh je natančno uravnan, saj lahko le tako srce učinkovito in dobro deluje. Za normalen srčni ritem je nujno nadzorovano širjenje električne aktivnosti po srčni mišici, ki omogoča usklajeno krčenje srčnih votlin.
Hitro, vendar neučinkovito
Pri omenjeni atrijski fibrilaciji se pojavi neusklajeno utripanje srčnih preddvorov. Srce začne biti hitreje in bolj površno, kar zmanjša pretok krvi po telesu. Večina bolnikov opazi, da so slabše fizično zmogljivi. Sicer pa bolniki pogosto povedo, da jim srce nenadoma začne biti hitreje, da dobesedno podivja, da čutijo bolečino v prsih, nelagodje, da so zmedeni in da nimajo dovolj zraka.
Značilno za atrijsko fibrilacijo je tudi to, da sama po sebi spremeni električne lastnosti preddvora na način, ki omogoča ponavljanje in vzdrževanje aritmije. Proces so poimenovali remodeliranje. Osnovni dražljaj za remodeliranje kot posledico atrijske fibrilacije je hitra aktivacija preddvorov. Mehanizem remodeliranja zajema spremembe v elektrofiziologiji preddvora, ki so posledica spremenjenih ionskih tokov v celični membrani.
Prepleteni vzroki in posledice
Neusklajeno utripanje srčnih preddvorov je lahko posledica nekaterih bolezni, kot so motnje v delovanju ščitnice, srčnih zaklopk, ishemične bolezni srca oziroma srčnega popuščanja, bolezni srčne mišice, pljučne embolije in drugega; k temu lahko privede tudi čezmerno uživanje alkohola in kajenje. Najpogostejši temeljni vzrok za aritmije je koronarna bolezen srca. Pri tej bolezni so žile, ki oskrbujejo srce s krvjo, zožene zaradi maščobnih oblog in niso sposobne preskrbeti dovolj krvi prevodnemu sistemu srca, ki se zaradi tega okvari. Atrijska fibrilacija pa je lahko posledica skoraj vsake dolgotrajne bolezni srca, pri kateri se atrija (zgornji srčni votlini) razširita. Tako je pogosto tudi pri revmatski bolezni srca, pri že omenjenem čezmernem delovanju žleze ščitnice in aterosklerotični bolezni srca.
Motnje zavesti in bolečine
Nenaden začetek atrijske fibrilacije lahko povzroči palpitacije, to je stanje, ko se človek zave, da mu srce nenormalno hitro bije. Nenadna aritmija lahko povzroči omedlevico ali omotico zaradi zmanjšanega dotoka krvi v možgane, bolnik pa lahko zaradi zmanjšane oskrbe srca s krvjo čuti tudi bolečine v prsih. Nezadostna črpalna moč srca pri srčnem popuščanju oziroma zaradi neustrezne aritmije neučinkovitem krčenju srčne mišice lahko zniža količino iztisnjene krvi v krvni obtok celo za 30 odstotkov. Pri tem lahko nastanejo krvni strdki, ki iz atrijev preidejo v krvni obtok in obtičijo v kateri od arterij; če se zamaši glavna arterija v pljučih in nastane pljučna embolija ali pa arterija v možganih, to lahko povzroči možgansko kap. Podatki kažejo, da je približno 15 odstotkov vseh kapi posledica atrijske fibrilacije.
Simptomi pri motnjah srčnega ritma so odvisni od vrste aritmije in bolnik to lahko občuti kot zelo neprijetno razbijanje srca, nelagodje, bolečine v prsih, kratko sapo, slabost ali celo izgubo zavesti. Ob tem naj dodamo, da večina ljudi kdaj občuti tudi »izpuščen utrip« srca, kar se strokovno imenuje ekstrasistola, ki pa navadno ni nevarna in zahteva zdravniško pomoč le, če se pojavi pogosto.
Preiskave za postavitev diagnoze se navadno začno z otipanjem bolnikovega pulza in poslušanjem srca, kjer zdravnik lahko že s tem osnovnim pregledom ugotovi neskladje med jakostjo in hitrostjo pulza, ki se ne ujemata s srčnim ritmom; veliko srčnih utripov, ki se slišijo nad srcem, namreč ne dospe do zapestja, ker se srce stisne prezgodaj, ko je šele delno napolnjeno s krvjo. Seveda so za diagnozo atrijske fibrilacije potrebne še podrobnejše preiskave z EKG, ki natančneje pokaže kakšno je električno prevajanje dražljajev v srčni mišici.
Celoten članek preberite v Delu.
