Z ultralahkim letalom do ultralahkih ukrepov

So podnebne spremembe kakor ledena gora, na videz obvladljive, v resnici pa njihov nevidni, še neznani obraz vnaprej vzbuja dvome o učinkovitosti že tako težko dosegljivega sporazuma? V dneh, ko se je v Pariz zgrnilo na tisoče udeležencev podnebnega vrha, ki naj bi po propadu københavnskega pred petimi leti vendarle odprli pot učinkovitim ukrepom, se pesimizem ne zdi ravno ustrezen.

A tudi za optimizem ni veliko razlogov, vsaj ne na prizorišču političnih pogajanj. Na srečo pa to ni edino. Eno od drugačnih, kljub temu pa zelo pomembnih prizorišč te dni odpira skupina slovenskih zanesenjakov z biologom, fotografom in predvsem vrhunskim pilotom Matevžem Lenarčičem in znanstvenikom Grišo Močnikom na čelu. Pred seboj imajo misijo, ki bi jo lahko po njihovi naravnanosti poimenovali misija ultralahkega. A je ne, ker bi, enako kakor ledena gora, tudi ta moto lahko zavajal: njihova misija bo namreč vse prej kot ultralahka. Vendar jo opredeljuje odnos do sveta, prežet z ultraminimalizmom v vseh pogledih.

»Še celo sam se trudim, da bom čim bolj ultralahek,« omenja glavni akter misije, pilot ultralahkega letala Matevž Lenarčič, po prehrani vegetarijanec, ker tak način prehrane najmanj obremenjuje okolje.

Skupina za zdaj sedmih posameznikov skupaj z njim namreč intenzivno pripravlja polet z ultralahkim letalom okoli sveta, na katerem bo meril sledove črnega ogljika – onesnaževalca, ki spada med prastare vire onesnaževanja ozračja, a je v zadnjih desetletjih vsaj v razvitem delu sveta v prizadevanjih za čistejše okolje zdrknil v skoraj popolno pozabo.

»Neupravičeno,« pojasnjuje dr. Griša Močnik, znanstveni spiritus agens predvidene misije, sicer pa direktor raziskav in razvoja v podjetju Aerosol, ki se ukvarja z razvojem merilnih instrumentov in meritvami virov onesnaževanja zraka.

Črni ogljik so saje, ki so v razvitem svetu z opuščanjem odprtih kurišč – razen odprtih kaminov bolj za dekoracijo in zabavo kakor za ogrevanje – izginile iz zavesti ljudi. In to čeprav črni ogljik vsak dan izpuščamo iz vozil, pozimi pa tudi iz kurišč. Avtomobili s čistejšimi izpusti so prispevali k pozabi, vendar so dizelska vozila, ki danes vozijo po cestah, še vedno najpomembnejši vir črnega ogljika. Povsem drugače je v preostalem delu sveta, v državah v razvoju, kjer večina prebivalstva na podeželju, prav tako v mestih, še vedno leto in dan uporablja odprta kurišča za pripravo hrane, v hladnem obdobju leta pa tudi za ogrevanje, medtem ko po cestah hrumijo vozila, ki smo jih v razvitejšem svetu že odpisali.

Glavni vir črnega ogljika v Evropi je še vedno zgorevanje fosilnih goriv, predvsem promet. Kurjenje lesa (ali biomase) prispeva manj črnega ogljika, je pa to drugi najpomembnejši vir. V razvijajočem se svetu je zgorevanje biomase pomembnejše, vendar tudi vozila prispevajo več, saj so v glavnem starejša in slabše vzdrževana.

Saje takoj za CO2

»Saje škodijo zdravju, so pa v zraku povsod tam, kjer zgorevajo goriva iz ogljika. Ker so črne, vsrkavajo sončno svetlobo. So torej močno toplogredne. Po toplogrednem učinku so celo primerljive z zloglasnim ogljikovim dioksidom,« pojasnjuje dr. Močnik. Toplogredni učinek CO2 znaša 1,6 vata na kvadratni meter, pri sajah pa ne dosti manj: njihov toplogredni učinek je 1,1 vata na kvadratni meter.

»Nedvomno so saje pomemben dejavnik pri segrevanju podnebja, žal pa najboljši modeli podnebnih sprememb ta učinek podcenjujejo za faktor 2,« opozarja dr. Močnik. Zakaj? Ker ni dovolj meritev oziroma te ne zajemajo dovolj velikih območij. In prav tu namerava vskočiti skupina slovenskih zanesenjakov z misijo ultralahkega letala.

Na poletu okoli sveta sredi marca prihodnje leto nameravajo meriti črni ogljik na krajih, kjer tega ni storil še nihče. Matevž Lenarčič ga bo med poletom meril z instrumenti, ki so jih razvili v Aerosolu; podobne prototipe so tudi že preizkusili med Lenarčičevim prvim poletom okoli sveta leta 2012 in med poletom čez severni tečaj leto pozneje. Rezultati, ki so jih takrat dobili, so bili za klimatologe in znanstvenike, ki se ukvarjajo z aerosoli, zelo zanimivi. Zato ne preseneča, da bodo zdaj celoten polet okoli sveta namenili prav sledenju črnemu ogljiku. Zakaj?

»Ker mi ni vseeno,« odgovarja Matevž Lenarčič. Preizkušen alpinist, ki se je povzpel na najvišje vrhove na svetu, in izvrsten pilot ultralahkih in enomotornih letal na dolge proge, pa tudi izjemen fotograf z 11 fotografskimi monografijami, na vseh teh podvigih ni zatrl biologa v sebi. »Res je, lahko bi še naprej letal rekreativno ali pa komercialno, toda to zame ni dovolj in se mi ne zdi pošteno do okolja. Tehnologija danes omogoča, da ob tem storim še kaj pametnega, vsebinskega.«

Sinergija hobija in znanosti

Po njegovih besedah gre torej pri predvideni misiji za sinergijo lahke aviacije, ki je dostopna skoraj vsakomur, s koristmi za znanost in okolje, saj merilni instrumenti postajajo primerni za vgradnjo na ultralahko letalo.

»Včasih to ni bilo mogoče, zdaj pa je, in to je treba pokazati tudi drugim,« je prepričan Lenarčič. »Meritve, ki jih tako opravljamo, lahko postanejo ključne za politične premike v odnosu do obvladovanja problematike podnebnih sprememb. Z našo misijo, ko bom med poletom okoli sveta meril črni ogljik na območjih, kjer ga ni še nihče, lahko tudi drugim pokažemo pot, po kateri bomo morda prišli do potrebnih podatkov v tolikšni količini, da jih bomo lahko predstavili politiki oziroma javnosti in prek nje politiki.«

»Z našo misijo poskušamo premakniti paradigmo,« Lenarčiča dopolni Griša Močnik iz podjetja Aerosol, kjer so razvili aethalometer, instrument za merjenje črnega ogljika. »Med ljudmi vlada prepričanje, da se s podnebnimi spremembami raziskovalno ukvarjajo znanstveniki v slonokoščenem stolpu. Da te spremembe zadevajo vse nas, je že postalo jasno. Še vedno pa ni znano, da lahko prav vsak tudi prispeva k njihovemu obvladovanju, in to ne le moralistično s pozivanjem, da zamenjaj avto z biciklom, potem pa bo čisto v redu, če se na počitnice pelješ z letalom na drug konec sveta. Ne, zadeve je mogoče spreminjati na višji ravni od tiste, kjer lahko vpliva posameznik. Na primer z meritvami črnega ogljika, ki so relevantne na globalni ravni, lahko razmeroma preprosto, 'amatersko' naredimo projekt, ki ima globalen pomen.«

»Tehnologija danes omogoča, da vsakdo lahko počne kaj pametnega. Z merilnimi instrumenti lahko opremimo lahko aviacijo – pa tudi nekaj komercialne – in tako skoraj brezplačno dobimo podatke, za katere bi bil sicer potreben večmilijonski evropski projekt. Vendar pozabljamo, da je tudi denar energija. Vsak evro ima energetski potencial. Če namenimo 20.000 evrov več za električni avto namesto za bencinskega, to pomeni za 20.000 evrov več onesnaženja. Nasa, na primer, prav zdaj opravlja meritve črnega ogljika nad Tihim oceanom, ki stanejo nekaj milijonov dolarjev. Mi jih bomo naredili na širšem območju za 50.000 dolarjev,« poudari Lenarčič.

»Lepota« črnega ogljika

Že na nekaj zadnjih poletih z ultralahkim letalom Matevžu Lenarčiču in ekipi ni šlo več le za preizkus tehničnih možnosti ultralahkega letala z neznatnim vplivom na okolje, ampak so poletu, ki je bil v aviacijskem pogledu že sam po sebi podvig, z vgrajenimi merilnimi napravami za črni ogljik dodali še pomembno ekološko znanstveno noto.

»V življenju imamo čas ozavestiti le omejen obseg stvari – zmogljivosti ozaveščanja so pač omejene. Če te nihče ne sili, boš ozavestil tisto, v kar te trenutno okolje prisili. In če te prisile ni, poskušamo pokazati na problem, ki materialno obstaja, nihče pa nima ne volje ne časa, da bi ga ozavestil, zato ta problem preprosto ne obstaja. Če ga ni v javnosti, se tudi v zakonodaji nič ne naredi. Zato želimo pokazati na problem črnega ogljika, ki za mnoge ne obstaja,« pojasnjuje Lenarčič.

»Lepota črnega ogljika je v dejstvu, da tehnični ukrepi za zmanjšanje izpustov obstajajo, pa še razmeroma poceni so,« poudarja Močnik. »Življenjska doba črnega ogljika v zraku je nekaj tednov, zato so učinki ukrepov takoj vidni. S političnega vidika pa so ti ukrepi sprejemljivi in celo privlačni, ker ni treba zmanjševati porabe energije. Toda najprej je treba sprevideti, da problem obstaja. Zato hočemo z našo misijo pokazati, kaj se da med poletom izmeriti, kaj smo izmerili ter kje in kateri so viri črnega ogljika.«