Za manj antibiotikov v kmetijstvu

Zdaj res ni več nikakršnega dvoma: število okužb, ki jih z dostopnimi antibiotiki kratko malo ni več mogoče uspešno zdraviti in še manj pozdraviti, vztrajno narašča. Prejšnji teden smo v Delovi prilogi Znanost obširno poročali o skrb vzbujajočem odkritju kitajskih znanstvenikov, ki so identificirali bakterijo, odporno celo proti najmočnejšemu antibiotičnemu orožju – kolistinu. Da je vse skupaj še hujše, so superodporno bakterijo odkrili ne samo pri rejnih živalih, ampak tudi pri ljudeh, kar pomeni, da se rezistentni mikrobi začenjajo širiti z nesluteno hitrostjo celo med različnimi živalskimi vrstami.

Po nizu čedalje bolj dramatičnih svaril Svetovne zdravstvene organizacije pred »antibiotično apokalipso« so se ta teden tudi v reviji Review on Antimicrobial Resistance odločno zavzeli za takojšnje drastično zmanjšanje uporabe antibiotikov v živinoreji. Sploh ker jih rejci ne uporabljajo le za zdravljenje okužb, temveč jih zelo pogosto preventivno dodajajo v krmo, da živali v nezdravih razmerah, kakršne vladajo v tako imenovanem intenzivnem kmetijstvu, ne bi zbolele. Še bolj sporno in nevarno je, da jih pogosto pitajo z antibiotiki v preračunljivi želji, da bi jih spitali na čim večjo težo.

Nič čudnega torej, da poraba antibiotikov v živinoreji vztrajno in strmo narašča po vsem svetu. Samo v Združenih državah Amerike, denimo, vsako leto uporabijo približno 3400 ton antibiotikov za zdravljenje ljudi, za – potrebno in nepotrebno – zdravljenje živali pa že skoraj trikrat toliko – 8900 ton. Avtorji najnovejše študije zato predlagajo več takojšnjih radikalnih ukrepov.

Za začetek priporočajo drastično manjšo uporabo antibiotikov v živinoreji. Cilj naj bi bil največ 50 miligramov antibiotikov na kilogram teže rejene živali. Ta »razumni cilj« so po njihovih podatkih že dosegli na Danskem, največji svetovni izvoznici svinjine. V ZDA ga trenutno presegajo za štirikrat, na Cipru pa kar za osemkrat. Kolikšna je tovrstna poraba na Kitajskem, je mogoče samo ugibati, saj v azijski velikanki antibiotike po številnih poročilih pitanim živalim tako rekoč mečejo z lopato.

Avtorji študije za dosego priporočenega cilja predlagajo več praktičnih ukrepov. Najprej seveda izboljšanje »nemogočih razmer«, v katerih so prisiljene živeti krmljene živali, saj jih rejci pogosto pitajo z antibiotiki prav v strahu, da bi se v prenatrpanih hlevih, svinjakih in drugih neustreznih objektih ne okužile. Predlagajo tudi izdatnejša vlaganja v razvoj cepiv in testov za čim bolj natančno diagnosticiranje okužb. Predvsem pa zahtevajo sestavo »svetovne črne liste antibiotikov«, ki jih nikdar več ne bi smeli dajati živalim, ker so pač življenjsko pomembni za zdravje ljudi.

Skratka, po vsem svetu je treba antibiotike za zdravljenje živali začeti uporabljati bistveno bolj preudarno in previdno, poudarjajo avtorji študije. V nasprotnem celotnemu človeškemu rodu grozi, da bomo v spopadu s celo razmeroma nedolžnimi okužbami kmalu spet popolnoma nemočni.