Tiskane izdaje
Sedemdeseto obletnico Kemijskega inštituta v Ljubljani je zaznamovala tudi zajetna knjiga Kemijski inštitut s podnaslovom Širimo meje znanosti. Delo na štiristo straneh govori o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti tega nacionalnega stebra naše znanosti.
Glavna urednika sta direktor inštituta Gregor Anderluh in Jure Zupan. Knjiga prinaša pravo bogastvo podatkov in virov, pomembnih za razumevanje zgodovine znanosti v Sloveniji, in je dobra iztočnica za vse zgodovinarje naravoslovja pri nas. V njej na enem mestu najdemo veliko podatkov, na kopijah dokumentov pa lahko vsakdo preveri trditve, izražene v knjigi. Za naravoslovca in tudi za laičnega razumnika je zelo zanimivo branje. Prinaša nova spoznanja o začetkih raziskovanja in poučevanja kemije pri nas.
Ne zgodovina, ampak zgodba
Zupan v preambuli uvodnega poglavja zapiše: »Pričujoče poglavje ni zgodovina Kemijskega inštituta v smislu, kot ga ima zgodovina v šolah. Za leto dni raziskovanja in brskanja po dokumentih v raznih knjižnicah in arhivih bi bila bolj primerna beseda zgodba.«
Zame je bilo v tej zgodbi najbolj poučno spoznanje, da je bil Kemijski inštitut ustanovljen že ob nastanku Univerze v Ljubljani leta 1919. Po koncu druge svetovne vojne in z zmago komunizma pri nas pa je bila kontinuiteta inštituta zamolčana. Knjiga še posebej poudarja odločilno vlogo Maksa Samca (1881–1964), ki je v spominu slovenske javnosti bistveno premalo znan.
Odločilna vloga Maksa Samca
Samec, po prvi svetovni vojni vodilni kemik, se je podobno kot številni drugi slovenski intelektualci takoj vključil v delo novonastale univerze. Do tedaj je bil aktiven letalec, najprej je letel z baloni, kasneje z letali. V Galiciji je bil kot vojaški pilot avstro-ogrskega letalstva med izvidniškim poletom leta 1917 hudo ranjen. Niti po prvi niti po drugi svetovni vojni ni bil priljubljen pri zmagoviti politiki, saj je ves čas ohranil pokončen duh svobodnega znanstvenika. Težko je verjeti, da je manj kot dve leti po hudi poškodbi, za katero je dobil tudi križec Franca Jožefa, že spomladi 1919 predaval na novoustanovljeni univerzi.
Pred drugo svetovno vojno je bil Samec rektor Univerze v Ljubljani, dekan Tehniške fakultete, član SAZU in ustanovitelj Kemijskega inštituta na univerzi. Arhitekt Ivan Vurnik pravi, da mu je prav prek njega uspelo pridobiti Plečnika v Ljubljano. Zato gotovo ni naključje, da je Plečnik zasnoval Staro tehniko ob Aškerčevi cesti, sedež Tehniške fakultete.
Pred drugo svetovno vojno je bil Samec direktor Univerzitetnega kemičnega inštituta. Dosegel je, da se je leta 1939 na Mirju začela graditi velika stavba za Kemijski inštitut, takrat imenovan Kemični. To je stavba ob Rimskem zidu, ki je bila dograjena po vojni, do nedavnega je bil v njej oddelek za kemijo in kemijsko tehnologijo ljubljanske univerze.
Čeprav se je Univerza v Ljubljani in z njo znanost že pred drugo svetovno vojno večkrat preoblikovala, pa sta jima vojna in z njo zmaga komunistične revolucije prinesla strahoten šok. Boris Kidrič je povzročil znanosti in univerzi veliko škodo, ki jo občutimo še dandanes. Kemijski inštitut skupaj s Samcem je namreč izločil iz univerze (in ga pripojil SAZU).
Kidrič zasenčil Samca
Menim, da je za neupoštevanje pomena prof. Maksa Samca krivo tudi dejstvo, da je v povojni titoistični maniri inštitut dolgo nosil ime Borisa Kidriča. Tako je ime komunističnega politika zasenčilo ime vrhunskega znanstvenika, ki je na tem inštitutu ustvarjal več kot 40 let. Po drugi svetovni vojni so namreč Samcu prepovedali predavati na univerzi, ker je med vojno objavljal svoja znanstvena dela, s čimer naj bi kršil kulturni molk. To je bolj kot sama vojna spremenilo njegovo življenjsko usodo.
Naključje je hotelo, da je bil pred vojno Kidrič na ljubljanski univerzi nekaj časa študent kemije, kjer je takrat poučeval Samec. Najbrž je po vojni prof. Samca pred popolno osamitvijo vsaj delno rešilo dejstvo, da je skupaj z njim četrt stoletja na isti univerzi in na Akademiji znanosti in umetnosti deloval znani jezikoslovec France Kidrič.
Njegov sin Boris, nesporni voditelj partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte v Sloveniji, po vojni eden najvišjih politikov, si je v skladu s stalinistično doktrino prizadeval za ločitev poučevanja na univerzi in raziskovanja na inštitutih. Krepitev naravoslovja in tehnike pa je podredil želji, da se rezultati raziskav kar najbolj neposredno vključijo v dvig socialistične proizvodnje.
To paradigmo so ohranili še nekaj časa po njegovi smrti leta 1953. Udejanjila pa se je predvsem z gradnjo novih prostorov Kemijskega in Fizikalnega inštituta. Za kemijo je bil pristojen Samec, za fiziko pa deset let mlajši Anton Peterlin.
Marta Blinc, Dušan Hadži ...
V knjigi so predstavljeni še mnogi drugi znanstveniki, ki so vplivali na razvoj in prepoznavnost Kemijskega inštituta. Na tem mestu jih bom omenil le nekaj. Posebno pozornost zasluži Samčeva študentka dr. Marta Blinc (1904–2000), ki se je na inštitutu zaposlila leta 1947 in ima pri razvoju te institucije še posebej pomembno mesto, saj je Samčevo usmerjenost v proučevanje škroba dopolnjevala s svojo raziskovalno širino.
Težko si predstavljamo, kako je po vojni krmarila v socialističnih vodah. Izvirala je namreč iz bogate veletrgovske rodbine Kollman, ki je imela pred vojno med drugim v lasti posest pod Rožnikom. Bila je teta enega največjih slovenskih fizikov, akademika Roberta Blinca (1933 –2011). Takoj po vojni so jo skupaj z materjo zaprli v Begunjah, potem pa se je umaknila v Celovec. V Ljubljano se je vrnila šele po Samčevem posredovanju.
Med drugim je leta 1957 organizirala prvi jugoslovanski simpozij o tehnološki biokemiji in soustanovila jugoslovansko mikrobiološko društvo. Prof. Dušan Hadži pa je istega leta organiziral simpozij o vodikovi vezi, na katerem je imel plenarno predavanje nobelovec Linus Pauling. Profesor Hadži je nadaljeval Samčevo vizijo kvalitetnega inštituta. Že leta 1951 je objavil prispevek v prestižni reviji Journal of the American Chemical Society. Bil je eden prvih članov Kemijskega inštituta, ki mu je uspelo z objavo v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences.
Andrej Ažman,
V Sloveniji je Ažman premostil takrat vladajoče ločitve med vedami in nadvse tvorno sodeloval z matematikom in računalnikarjem dr. Egonom Zakrajškom. Ažman je brez dvoma vplival na razvoj in pomen kemometrijskih metod, ki so leta 1991 z vpeljavo nevronskih mrež močno pridobile pomen.
V sedemdesetih letih se je na Kemijskem inštitutu poleg raziskav na tradicionalnih področij, kot so vede o materialih ali organska in anorganska analitika, začelo tudi zelo intenzivno sodelovanje s farmacevtsko industrijo, ki je danes eno temeljnih dejavnosti inštituta. Skupine, ki delujejo v biokemiji, mikrobiologiji, biotehnologiji in farmaciji, so se na Kemijskem inštitutu začele uveljavljati že precej prej, preden so omenjene usmeritve postale trend v svetovni znanosti.
Časi, ko se je Kemijski inštitut ukvarjal le z raziskavami škroba in premoga, so davno minili. Zrasel je v multidisciplinarno raziskovalno institucijo, ki pokriva večino naravoslovnih področij. Eno od sporočil knjige je, da brez trdnih temeljnih raziskovalnih standardov, ki sta jih postavila prof. Samec in dr. Blinčeva, tudi današnji inštitut ne bi bil to, kar je.
Dvig kvalitete revije Acta Chemica Slovenica
Sam sem začel sodelovati s Kemijskim inštitutom prek skupnega raziskovalnega projekta z dr. Markom Razingerjem. Po nenadni smrti je njegovo vlogo v projektu prevzel prof. Milan Randić. Njegovo izredno plodno sodelovanje je imelo pozitiven učinek ne le na Kemijski inštitut, ampak tudi na dvig kvalitete revije Acta Chemica Slovenica, za kar je leta 2011 prejel veliko Preglovo nagrado. Zadnja leta pa tesno sodelujem s prof. Romanom Jeralo.
Pri tem ne gre toliko za računalniško podporo, ampak za dejansko uporabo diskretne matematike v sintetični biologiji pri poliedrski samosestavi. Knjiga prinaša kopico zanimivih podatkov o raziskovalnem in pedagoškem delu na Kemijskem inštitutu. Tam je na primer doslej doktoriralo že tristo kandidatov. Razviden pa je tudi močan porast publikacij v najkvalitetnejših revijah v 21. stoletju, zlasti po letu 2010.
Prav tako je prikazana vpetost inštituta v industrijo, pri čemer ima najpomembnejše mesto farmacevtska. Zanimivo, da je leta 1969 malo manjkalo, da Kemijski inštitut ni postal inštitut Krke. Tudi o tem najdemo pričevanje v knjigi.
Oddaljenost ali bližina univerz
Kemijski inštitut je v sedemdesetih letih, oziroma v skoraj sto letih, kot razjasni knjiga, naredil veliko pot od inštituta Univerze v Ljubljani prek inštituta SAZU do samostojnega, vseslovenskega, nacionalnega inštituta za kemijo (National Institute of Chemistry od leta 2011), ki je ena najodličnejših znanstvenoraziskovalnih institucij v Sloveniji, s svetlo perspektivo razvoja.
Zdi pa se, da bo za dobro vseh moral kot nacionalni inštitut jasno opredeliti svoj odnos do koncepta enake oddaljenosti oziroma bližine slovenskih univerz, še posebej do ljubljanske, katere del je bil do leta 1945 in bi to skoraj spet postal leta 1970 in ki je bila med njegovimi soustanovitelji do leta 2002. Zanimivo je, da je še dandanes SAZU zapisan kot soustanovitelj inštituta, čeprav nima več predstavnika v upravnem odboru.
To je relikt neke druge, pretekle dobe. Glede na to, da ima Kemijski inštitut v veljavnem aktu o ustanovitvi navedeno tudi izobraževalno dejavnost, bo lahko, ko bo želel, razširil svoje poslanstvo sam ali v sodelovanju z nekaterimi visokošolskimi ustanovami s kvalitetno podiplomsko šolo kemijskih znanosti in tudi na tem področju prevzel vodilno vlogo.
