Zakaj se znanstveniki ne igrajo Boga

So znanstveniki res pohlepni arogantneži, ki bi radi nadomestili Boga, kot je konec tedna dejal papež Benedikt XVI. na simpoziju o encikliki Fides et Ratio (Vera in razum) svojega predhodnika Janeza Pavla II.? Astrofizičarka Margherita Hack na to odgovarja, da so tudi znanstveniki le ljudje, med katerimi so gotovo tudi arogantneži, ki jih zanima predvsem denar, vendar bi moral Ratzinger dvakrat premisliti, preden izreče tako hudo in neutemeljeno obsodbo.

»Znanost ni sposobna sama oblikovati etičnih principov; lahko jih le sprejme in prizna kot potrebne, da bi z njimi izkoreninila svoje morebitne patologije. Mora se soočiti s filozofijo in teologijo, ki sta ji v tem primeru nepogrešljivi opori, s katerima si lahko pomaga, da se ne bo sama podala na negotovo pot, polno tveganj,« je ob tej priložnosti še dejal papež Ratzinger, sicer priznani teolog.

Biokemik Paul Copland je pred kratkim v reviji Nature zapisal, da je etika sestavni del znanosti. V prihodnosti presaditve organov verjetno ne bodo več potrebne, ker jih bomo znali pozdraviti z izvornimi celicami. Bodo te celice iz zarodkov ali iz kože odraslih ljudi, danes ne zna odgovoriti še nihče. Biologi, kemiki, genetiki in drugi znanstveniki, ki se ukvarjajo s tovrstnim raziskovanjem, so doslej že večkrat pokazali, da jim etika ni tuja, četudi je med njimi peščica takšnih, ki se za etiko ne menijo. Da bi lahko pomagali bolnim, so raziskave potrebne, njihovo blokiranje zaradi ideoloških disputov pa ni v prid bolnikom, kakor prav ameriški hematolog Robert S. Swartz.

Živeti brez Boga

Verni ljudje niso ne lastniki ne upravitelji etičnih principov. Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi storili tebi, pa velja tako za verujoče kot za ateiste. Dialog med znanostjo in vero je v tem trenutku gotovo manj vznemirljiv od svetovne finančne krize in dogajanja na borzah, vendar je v zadnjem mesecu že drugič pritegnil pozornost ne tako majhnega dela javnosti, ki spremlja znanost. Konec septembra je Nobelov nagrajenec za fiziko Steven Weinberg v The New York Review of Books objavil odmevni članek z naslovom Brez Boga. V njem je nekoliko razširil teze, ki jih je predstavil na junijskem predavanju elitnim študentom bratovščine Phi Beta Kappa na Univerzi Harvard.

Recimo, da znanost in vera nista nezdružljivi, o čemer nenazadnje pričajo tudi tisti (redki) izjemni znanstveniki, ki so močno verni, kot sta na primer fizik Charles Townes in genetik Francis Collins, pravi Weinberg, vendar je med znanostjo in vero kljub temu vsaj neka napetost, če že ne nasprotje. V sporu sta že od davnih časov. Spomni na Galilejevo pismo toskanski nadvojvodinji Kristini Lorenski, v katerem je zapisal tudi znameniti stavek: »Namen Svetega Duha je, da nas pouči o tem, kako se gre v Nebesa, ne pa, kako gredo Nebesa«. Sijajna misel ni njegova, temveč si jo je sposodil pri človeku, od katerega bi jo znanstvenik težko pričakoval. Izrekel jo je namreč tedaj že pokojni kardinal in vatikanski knjižničar Cesare Baronius.

Čeprav je v znanstveno utemeljenih teorijah o nastanku vesolja ter o nastanku življenja in človeka na Zemlji še precej nedorečenega, je včasih težko razumeti tako zagrizene prepire med zagovorniki evolucije in kreacionizma. Tako je astrofizik Adrian Melott z Univerze Kansas ustanovil organizacijo FLAT (Families for Learning Accurate Theories), ki je zahtevala, naj v javnih šolah v Kansasu poučujejo tudi teorijo o tem, da je Zemlja ravna, piše Weinberg. Na ta način je skušal ponazoriti, kako nesmiselna je zahteva kreacionistov, naj šole v tej ameriški državi namenjajo enako časa poučevanju evolucije in kreacionizma.

Kako razložiti svet brez Boga

Sicer pa je že Platon v svojih Zakonih predlagal, da bi ljudem, ki zanikajo obstoj bogov, naložili najprej pet let izgnanstva, če pa bi bili po vrnitvi še vedno enakega mnenja, bi jih pač usmrtili. Tudi Isaac Newton ni bil navdušen nad idejo, da bi svet razlagali brez Boga, čeprav je sam izdatno prispeval k temu, da je iz razlage pojavov v vesolju izrinil religijo.

Znanstvena odkritja so močno zamajala religiozno prepričanje, da je Bog človeku namenil posebno vlogo v veliki kozmični drami o grehu in odrešitvi. Sprejeli smo dejstvo, da je Zemlja le eden izmed planetov, ki krožijo okoli Sonca. Prav tako je Sonce le ena izmed milijardne druščine zvezd v naši galaksiji, ki je le ena izmed milijard vidnih galaksij. Mogoče je, da je vsa ta množica galaksij le del vesolja, medtem ko obstajajo še vzporedna vesolje, precej večja od našega. Teorija, da je vse skupaj le scena, na kateri Bog opazuje človeka v boju med dobrim in slabim, se ne zdi najbolj primerna, kot bi dejal Richard Feynman.

Znanost in islam

V islamu je napetost med vero in znanostjo še močnejša kot v katolicizmu, je prepričan Weinberg. Ta del njegovega sicer precej obširnega članka je najbolj odmeval, saj so ga povzeli na številnih spletnih straneh, kjer so se na to temo razvile dolge in srdite debate. »Hamid al-Ghazali, ki ga imajo za enega najbolj pomembnih islamskih filozofov, je okoli leta 1100 razpravljal o tem, da bi naravni zakoni samo zavezali Bogu roke. Po njegovem prepričanju tako košček bombaža, ki zagori v ognju, ne postane temnejši in ožgan zaradi vročine, temveč zato, ker je takšna božja volja. Naravni zakoni bi lahko bili skladni z islamom, če bi se al-Ghazali odločil za razlago, da je božja volja običajno pač takšna, vendar se ni. Kakšen je bil njegov vpliv, kaže tudi to, da je dal leta 1194 ulema v Cordobi zažgati vse znanstvene in medicinske spise.«

Seveda iz islamskega sveta danes prihajajo nadarjeni znanstveniki, vendar so vsi naredili kariero na Zahodu. Pakistanec Abdus Mohammed Salam je leta 1979 postal prvi muslimanski Nobelovec, vendar je nagrado dobil za raziskave v Angliji in Italiji. »V zadnjih štiridesetih letih nisem prebral nobenega omembe vrednega znanstvenega dela fizikov ali astronomov, ki bi bilo napisano in objavljeno v muslimanski državi. Pred šestimi leti je revija Nature objavila članek o znanosti v islamskih državah, vendar so odkrili le tri področja, na katerih so dosežki muslimanskih znanstvenikov sijajni: izločevanje soli iz morske vode, sokolarstvo in vzreja kamel,« je zapisal Weinberg.

Ob tem je treba dodati, da je v približno enakem obdobju le vpliv Tomaža Akvinskega in njegovega učitelja Alberta Velikega v Evropi reševal aristotelovsko filozofijo, ki je zagovarjala naravne zakone in je Bogu odrekala pravico, da je ustvaril vakuum. Sicer pa ostaja srednjeveška Evropa precejšnja dolžnica islamu, pogosto se pozablja na njegov prispevek k evropski renesansi. O tem bo tudi znanost gotovo še povedala svoje, vendar po 11. septembru časi za to niso najbolj primerni.

Zaupanje avtoritetam

Znanost in vera se razlikujeta tudi po načinu, kako ena in druga zaupata svojim avtoritetam. »Če bi na primer hotel razumeti teorijo relativnosti, bi se lahko pozanimal pri strokovnjakih, ki so o tem pisali pred kratkim. Pri tem bi vedel, da se strokovnjak lahko tudi moti. Gotovo pa ne bi prebiral originalnih Einsteinovih del, saj danes vsak dober diplomant teorijo relativnosti razume precej bolje, kot jo je njen utemeljitelj. To pomeni, da je znanost precej napredovala. Albert Einstein je bil gotovo največji fizik prejšnjega stoletja, vendar to za znanstvenike ne pomeni, da je bil nezmotljivi prerok.«

Religioznost danes povsod peša, tudi v Ameriki, vendar se tam to odraža precej drugače. Nekdo, ki bi javno podvomil o obstoju Boga, nikoli ne bi bil izvoljen za predsednika ZDA. »Čeprav nimam nobenega znanstvenega dokaza za to, lahko na podlagi lastnih opažanj povem, da precej Američanov še vedno goreče verjame, da je vera dobra stvar in se razjezijo, ko jo nekdo kritizira, o temeljnih verskih resnicah pa niso tako zelo prepričani. Ko sem verne prijatelje spraševal, kaj mislijo o življenju po smrti in o grehu, se do teh vprašanj večinoma niso opredeljevali. Pomembno je predvsem, kako živiš, ne pa v kaj veruješ. To sem slišal celo od katoliškega duhovnika. S tem se seveda strinjam, vendar je to precejšnje odstopanje od verskega prepričanja.«

Nadomestki za religijo so še slabši

Weinberg ima tudi nekaj nasvetov za tiste, ki so izgubili vero, jo izgubljajo ali imajo občutek, da bi jo utegnili izgubiti, pa jim ni jasno, kako bi lahko živeli brez Boga. Najprej opozorilo: pazite se nadomestkov. Največje strahote 20. stoletja so povzročili režimi (Hitler v Nemčiji, Stalin v Rusiji in Mao na Kitajskem), ki so na eni strani zavračali nekatere dele religije ali pa religijo v celoti, hkrati pa so posnemali njene najslabše lastnosti: nezamenljivost voditeljev, Sveto pismo, rituale za množice, usmrtitev odpadnikov in občutek pripadnosti neki skupnosti, ki izključuje vse zunaj nje. »Kot študent sem poznal rabina Willa Herberga, ki ga je skrbelo moje pomanjkanje vere. Opozarjal me je, da moramo častiti Boga, sicer bi lahko začeli častiti drug drugega. Nevarnost vsekakor obstaja, vendar bi sam predlagal drugačno zdravilo: znebiti bi se morali navade, da častimo karkoli.

Ne bom rekel, da je lahko živeti brez Boga in da je znanost vse, kar potrebujete. Za fizika je vsekakor veliko veselje, ko lahko uporablja čudovito matematiko, da bi razumel resnični svet. Trudimo se razumeti naravo, gradimo številne raziskovalne inštitute, nekoč sta bili to knjižnici v Aleksandriji ali v Bagdadu, danes sta to Cern in Fermilab. Vendar vemo, da zadevam nikoli ne bomo prišli do dna, četudi postavljamo vsemogoče teorije, opazujemo delce in sile, nikoli ne bomo vedeli, zakaj prav ta teorija pravilno opisuje resnični svet in ne neka druga.«

Čustva ali le kemični procesi v možganih

Sicer pa se zdi Weinbergu znanstveni pogled na svet strašljiv. Ne le da nismo odkrili nobene povezave med tistim, kar mislimo, da je moralni zakon, in med zakoni narave, kot so si to predstavljali filozofi od Anaksimandra in Platona do Ralpha W. Emersona. Spoznali smo celo, da so čustva, ki se nam zdijo najbolj plemenita, naša ljubezen do žena, mož in otrok, posledica kemičnih procesov v naših možganih. Ti pa so takšni, kakršni so, zaradi naravne selekcije, ki se je spreminjala v milijonih let. Pa zavoljo tega ne smemo potlačiti naših čustev ali se predati nihilizmu. V najboljšem primeru hodimo po rezilu noža, kjer je na eni strani iluzija na drugi pa obup, je prepričan Weinberg.

Kaj nam torej ostane? Dobra volja in humor že malce pomagata. Tudi v Shakespearovih tragedijah se tik pred vrhuncem nekega dejanja, v katerem se je znašel tragični junak, pojavi kak komičen prizor, v katerem nastopi grobar, vrtnar ali moški s košaro fig. Tragedija ni zavoljo tega nič manjša, humor jo le še poudari.

»Ne mislim, da bi nas moralo skrbeti, da bi opuščanje vere človeštvo pripeljalo do moralnega propada. Veliko nevernih ljudi živi vzorno moralno življenje (kot na primer jaz) in čeprav je vera včasih navdihovala občudovanja vredna etična dejanja, je na drugi strani prav tako spodbujala grozljive zločine. Vera v vsemogočnega in vsevednega Stvarnika sama po sebi nima nobenih moralnih implikacij - še vedno je posameznik tisti, ki se odloča, ali je prav, da uboga Njegove zapovedi. Tako lahko tudi nekdo, ki veruje v Boga, čuti, da Abraham ni ravnal prav, ko je ubogal Boga in hotel žrtvovati Izaka, kot piše v Stari zavezi. Ali da je Adam v izgubljenem raju ravnal prav, ko ni ubogal Boga in je z Evo užil jabolko s prepovedanega drevesa, da je bil lahko ob njej, ko je bila izgnana iz raja. Mladeniči, ki so usmerili letala proti stolpnicam v ZDA ali so podtaknili bombe v Londonu, Madridu ali Tel Avivu, niso bili samo neumni, ker so verjeli, da je tako ukazal Bog; čeprav so mislili, da so bile to Njegove zapovedi, so bili zlobni, ker so jih ubogali.«

Zakaj smo strahopetci

Bolj ko razmišljamo o užitkih življenja, bolj pogrešamo največjo tolažbo, ki naj bi jo ponujala vera: obljubo, da se bo naše življenje nadaljevalo še po smrti in da bomo v tem življenju skupaj z ljudmi, ki smo jih imeli radi. S tem ko vera vse bolj slabi, nas je vse več in več, ki vemo, da ni po smrti ničesar več. To je tisto, kar iz vseh nas dela strahopetce.

Živeti brez Boga ni lahko. Vendar nam prav ta težavnost ponuja neko drugo uteho: naše soočanje s stvarnostjo brez obupavanja, brez iluzij in brez Boga, le z dobro voljo, je vsaj malce častno in nam daje malce čemernega zadovoljstva, sklene svoj članek Steven Weinberg.

Zgodovina nas uči, da je religija vselej nasprotovala znanstvenim odkritjem, ki so posegala v njeno sfero. Od tod tudi znana teza o konfliktu med znanostjo in religijo, ki jo je pred več kot sto leti postavil Andrew Dickson White. Pri tem je imel v mislih predvsem rimskokatoliško Cerkev, medtem ko so se mu zdeli protestanti in muslimani bolj naklonjeni znanosti. V zadnjih desetletjih so si mnogi prizadevali, da bi tezo o sporu med znanostjo in vero skušali vsaj omiliti. Zgodovinarja znanosti Bruce Lindberg in Ronald Numbers sta pred več kot dvajsetimi leti dokazovala napake njegove teze. Letos umrli John Marks Templeton si je tako prizadeval za spravo med znanostjo in religijo, da je ustanovil sklad s sedežem v Pensilvaniji, ki vsako leto z dobrim milijonom evrov nagradi tistega, ki je skušal najuspešneje dokazati, da med znanostjo in religijo ni spora. Tudi ameriški paleontolog Stephen Jay Gould je trdil, da med znanostjo in vero ne more biti spora, saj ima prva opraviti zgolj z dejstvi, druga pa le z vrednotami. Z napredkom znanosti vera v nadnaravno vse bolj peša, zato je zdaj njegova teza sprejemljiva celo za nekatere cerkvene voditelje.

Članek Without God je dosegljiv na spletni strani

Iz priloge Znanost četrtkovega tiskanega Dela!