Tiskane izdaje
Šele ko mi teden dni kasneje mrzel zrak na smučišču zbistri misli, najdem čas za premislek o svojem nakupu. Zakaj sem trgovino zapustila z občutkom zmage, čeprav sem na koncu kupila dražje smuči? Ugotovim, da sem zagrešila eno najpogostejših miselnih napak oziroma kognitivnih pristranosti, ki se imenuje tudi fenomen sidranja in jo prodajalci pogosto uporabljajo v svoj prid. Ljudje smo nagnjeni k temu, da dajemo večjo težo prvemu podatku, ki ga izvemo o neki temi. Ta podatek nato dlje časa vpliva na to, kako neko področje dojemamo in razumemo. Tako so se mi zdele smuči za 180 evrov mnogo boljše, saj sem izhajala iz dejstva, da je njihova prava vrednost 250 evrov. Pri tem pa nisem zares premislila, ali so kvalitetnejše od tistih za 150 evrov in ali bi te smuči kupila tudi, če ne bi bile znižane z 250 evrov in bi bila njihova prvotna vrednost 180 evrov.
Fenomen sidranja lahko srečamo tudi drugje in predstavlja le eno izmed številnih miselnih napak, o katerih bi želela spregovoriti. Vpliva na to, katerim podatkom bolj zaupamo in katerim manj. Tako bo marsikateri starš, ki najprej sliši, da so cepiva škodljiva, temu podatku avtomatično dal večjo težo, čeprav je nanj naletel na neverodostojnem viru z interneta. Ko mu bo nato pediater poskušal razložiti, da je cepljenje eden najboljših javnozdravstvenih ukrepov vseh časov, se mu bo ta podatek zdel manjvreden, čeprav je pediater strokovno mnogo bolj podkovan kot anonimen internetni vir.
Miselne napake oziroma kognitivne pristranosti niso napake v logičnem argumentiranju, pač pa so posledica tega, da pri odločanju včasih sledimo utečenim sistemom, ki vplivajo na to, katerim podatkom posvetimo več pozornosti, katerim podatkom damo več veljavnosti in kako se stvari spominjamo. D. Kahneman, Nobelov nagrajenec ter eden izmed avtorjev knjige Razmišljanje, hitro in počasno (Thinking fast and slow), deli načine razmišljanja na dva sistema − sistem 1 je hiter, intuitiven, deluje s pomočjo utečenih sistemov, sistem 2 pa omogoča bolj natančne in premišljene odločitve ter od nas zahteva več časa in energije, zato ga večkrat občutimo kot miselni napor. Sistema se ne izključujeta, pač pa pogosto posegamo po kombinaciji obeh.
Smo namreč bitja, ki se vsak dan odločamo in oblikujemo mnenja. Naši možgani so eden najbolj energetsko lačnih organov, in bolj ko je odločitev kompleksna, bolj je verjetno, da bomo porabili večjo količino energije. Potrebovali smo sisteme, ki z manj časa in energije privedejo do rešitve, ki je v večini primerov ustrezna. Zato smo se tekom evolucije razvili tako, da pri sprejemanju odločitev najraje sledimo določenim utečenim vzorcem, ki večje količine podatkov poenostavijo ter bolj kompleksna vprašanja zamenjajo s preprostejšimi. Pri tem se oblikujejo tako imenovanje miselne bližnjice. Energetsko potratnejši način razmišljanja in odločanja ostaja rezerviran za tiste situacije, kjer bližnjice ne zadostujejo oziroma nas nekaj v situaciji dovolj zmoti, da se ustavimo in bolje premislimo. Velika prednost prvega sistema je namreč hitrost − tako se v trenutku odločimo, da obraz pred nami ni več vesel, temveč jezen, ne da bi pri tem natančno analizirali obrazne poteze.
Uporaba prvega sistema (sistem 1) razmišljanja in odločanja nam zadostuje za velik del vsakdanjih situacij, zgodi pa se tudi, da naše miselne bližnjice vodijo v nastanek miselnih napak, ki lahko, odvisno od odločitve, za seboj privlečejo veliko škode. O kognitivnih pristranostih ste tako lahko brali že pred nekaj leti, vendar tema ostaja aktualna. Vedno pogosteje se namreč srečujemo s situacijami, ki jih tekom evolucije nismo srečevali, in je zato bolj verjetno, da bodo naše miselne bližnjice neustrezne.
Tako smo precej slabi s statističnimi podatki. O pogostosti nekega pojava radi sklepamo predvsem na podlagi tega, kolikokrat smo za tako ali podobno situacijo že slišali. Poleg tega si bolj zapomnimo, če gre za situacije, ki bi nas potencialno ogrožale. Tako bo na vprašanje: »Ali so nesreče z letali pogostejše kot pred nekaj leti?« večina ljudi odgovorila narobe. Leto 2017 je bilo celo najbolj varno leto za let z letalom. Avtorja Raywat Deonandan in Amber Backwell ugotavljata, da se je zaradi strahu pred letenjem po terorističnem napadu 11. 9. 2001 v Ameriki več ljudi odločilo za vožnjo z avtomobilom, posledično pa je naraslo število smrtnih žrtev prometnih nesreč.
Tak način razmišljanja je imel seveda smisel, ko nismo imeli dostopa do statističnih podatkov, saj nam je omogočil hitro oceno tveganja. Danes pa nas ovira, saj osebnemu čutu za pogostost preveč zaupamo. Mlajši kadilci lahko zaradi tega fenomena podcenjujejo škodljivost kajenja, saj so vsi njihovi prijatelji, ki kadijo, zdravi, starejših generacij, ki imajo zaradi kajenja zdravstvene težave, pa ne poznajo.
Lovimo se tudi s konceptom verjetnosti. Katero zaporedje pri metu kovanca se vam zdi bolj verjetno: da petkrat zapored pade glava ali pa dvakrat pade glava in nato trikrat številka? Vaš intuitivni odgovor je bil najverjetneje, da dvakrat pade glava in nato trikrat številka, vendar sta v resnici verjetnosti obeh zaporedij enaki, saj je vsak met kovanca neodvisen dogodek in dejstvo, da je že dvakrat padla glava, ne bo vplivalo na izid naslednjega meta. Statistični koncepti so (glede na trajanje evolucije) relativno novi in to med drugim pomeni, da nam bodo miselne bližnjice prej v napoto kot v korist. Zato bi morali pri razmišljanju o statistiki namesto hitrega sistema (sistem 1) večkrat uporabiti natančnejši, a tudi počasnejši in napornejši način razmišljanja (sistem 2).
Kljub temu sledenje intuiciji ni nujno vedno slabo. Avtorja članka Conditions for Intuitive Expertise - A Failure to Disagree G. Klein in D. Kahneman ugotavljata, da je intuicija lahko uporabna in ustrezna, če so izpolnjeni dobri pogoji za njen razvoj. Pri tem poudarjata, da pri intuiciji ne gre za višje sile ali kakršnokoli drugo nadnaravno sposobnost. Gre le za dobro razvito sposobnost prepoznavanja situacij, ki so enake ali podobne tistim, ki smo jih že doživeli, in nam zato omogočajo, da lahko na podlagi izkušenj do neke mere predvidimo izid. Pri tem je poleg dobrih pogojev za razvoj intuicije pomembno tudi, da dobro poznamo meje svojega znanja in dopuščamo možnost, da nam nekaj ni poznano.
Avtorja ugotavljata, da veliko boljšo intuicijo razvijejo tisti, ki se na področje dobro spoznajo (imajo dobre temelje), se s podobnimi situacijami pogosto srečujejo ter skoraj najpomembnejše − dobijo dovolj povratnih informacij. Medicinska sestra, ki dela z otroki v intenzivni negi, bo tako razvila precej dobro intuicijo o tem, kateri otrok bo najverjetneje razvil okužbo dihal, saj bo v nekaj dneh svoj sum lahko potrdila ali ovrgla. Nekdo, ki po drugi strani nima stika s končnim izidom, svoje intuicije ne bo razvijal.
Hkrati pa moramo biti previdni, da nismo mi tisti, ki odločamo o izidu, saj bo v tem primeru naša intuicija vodila našo usodo. Lewis Thomas tu uporabi primer zdravnika, ki je slovel po tem, da je intuitivno prepoznal tifus, pred prvimi simptomi in znaki bolezni. Svoj sum je potrdil tako, da je pretipal bolnikov jezik. Ker si med bolniki ni umil rok, je bila njegova intuicija groteskno samoizpolnjujoča.
Za razvoj dobre intuicije je poleg zgoraj naštetega pomembno tudi, da delujemo na področju, ki je vsaj do neke mere predvidljivo. Intuicija o dolgoročnih političnih napovedih strokovnjaka tako ne bo boljša od intuicije laika, saj je področje preveč nepredvidljivo. Po drugi strani pa bodo intuitivne kratkoročne napovedi strokovnjaka bolj zanesljive kot napovedi laika.
Najbolje jo bomo odnesli, če intuiciji ne sledimo slepo, pač pa, če se le da, naše sume preverimo, preden kakorkoli ukrepamo. Naj vam zastavim uganko, ki jo D. Kahneman opisuje v svoji knjigi in so jo zastavili študentom z različnih britanskih univerz. Matevž si v trgovini kupi bejzbolsko palico in bejzbolsko žogico. Palica je bila 1 evro dražja od žogice, skupaj pa je zanju dal 1 evro in 10 centov. Koliko je dal za žogico? Prva številka, ki večini ljudi pade na pamet je 10 centov − gre za naš intuitivni odgovor, ki je rezultat hitrega načina razmišljanja. Vendar nam enostaven račun pokaže, da bi bila tako skupna vsota 1 evro in 20 centov namesto 1 evro in 10 centov. Kljub temu je približno polovica vprašanih študentov odgovorila z 10. To nam pove, da svoji intuiciji tako zaupajo, da svojega odgovora niso niti preverili.
Na tej točki se mi zdi smiselno, da se za trenutek ustavimo in vam zaupam, zakaj se mi zdi ta tema pomembna. Kljub temu da smo v svoje mnenje večkrat močno prepričani in se nam zdi zgrajeno na trdnih temeljih, nismo bitja, ki bi lahko objektivno opazovala svet okoli sebe. Omejuje nas že sama količina podatkov, ki je za naše možgane pogosto neprebavljiva. Zato smo nagnjeni k temu, da smo pozorni le na majhen delež stvari, ki se dogajajo okoli nas. Veliko bolj smo na primer pozorni na stvari, ki so nam znane že od prej, nepoznane podatke pa pogosteje zanemarimo. Poleg tega smo nagnjeni k temu, da oblikujemo in vidimo povezave tam, kjer jih ni.
In zato je napak, ki sledijo iz tega, da spokušamo čim bolj obvladati kaotični svet okoli sebe, na pretek. So stranski produkt našega razmišljanja in jih delamo vsi. Zanimivo je tudi, da jih z lahkoto opazimo pri svojih sogovorcih, medtem ko se nam lastne napake prav rade predrzno skrijejo pred nosom. V pogovoru bomo na primer takoj opazili, da nekdo 'živi v svojem mehurčku' in je pozoren le na informacije, ki potrdijo njegov pogled na svet. Hkrati pa ne bomo opazili, da nas to moti predvsem zato, ker se njihov mehurček ne sklada z našim.
Živimo v svetu, kjer imamo občutek, da lahko dostopamo do vseh informacij in lahko najdemo pravilen odgovor na vsa naša vprašanja. Vendar se pri tem pogosto ne zavedamo, da smo že s postavljanjem vprašanja pristranski in včasih ne iščemo pravilnega odgovora, ampak le odgovor, ki nam najbolj ustreza. Zato je pri pomembnih odločitvah najbolje, da upoštevamo nasvet strokovnjakov, ki imajo največ izkušenj in razumevanja za področje, s katerim se ukvarjajo. V veliko pomoč pa nam je tudi znanstvena metoda, ki je (ob pravilni uporabi) zasnovana tako, da preprečuje nastanek sistemskih napak. Znanstveni pristop nam omogoča premišljene odločitve z boljšim izidom.
Za zaključek pa sem prihranila še vprašanje, kaj lahko naredimo, da se izognemo napakam v vsakdanjem življenju. Pristopov je več. Pomagalo bo že, če bomo na svoje napake pozorni, saj s tem povečamo verjetnost, da jih bomo prepoznali pravočasno. Če kakšno miselno napako pri sebi večkrat opažamo, si lahko zamislimo sistem, ki nam bo preprečeval, da bi ta vplivala na naše odločitve. Če na primer opažamo, da radi hitro sodimo po videzu, je smiselno, da si v mislih vzpostavimo sistem, ki nam preprečuje, da bi osebo izločili zgolj na podlagi naših stereotipov.
Howard J. Ross, avtor knjige Everyday Bias, celoten proces izogibanja kognitivnim pristranostim primerja z avtomobilsko sklopko. Avtomobilski motor po pritisku na sklopko še vedno deluje, le da ne poganja več vozila. Naše miselne bližnjice so nam prirojene, vendar pa je v naših rokah (oziroma glavah), da poskrbimo, da nas brezglavo ne poganjajo skozi življenje. Dokler ostajamo odprti za kritike in nove predloge, smo na dobri poti, da nas nekdo opozori, ko ga nekje polomimo.
***
Vesna van Midden je študentka 6. letnika medicine v Ljubljani.
