Tiskane izdaje
Tako tudi ne bo prvega slovenskega zvezdnika ledenih ploskev Anžeta Kopitarja. Z njim smo se pogovarjali o njegovih nepozabnih spominih na zadnji Soči, spodbujanju na daljavo iz Los Angelesa svojih prijateljev v Pjongčangu in o sezoni v Severni Ameriki.
Če zasučete časovno kolesje za štiri leta v preteklost, kako je bilo med kalifornijskim čakanjem na odhod v Rusijo in snidenje z reprezentančnimi soigralci?
Spomini so še zelo živi, pravzaprav je vse tako, kot bi se zgodilo v bližnji preteklosti, tako pa so, kot pravite, naokrog že štiri leta. A nič čudnega: glede na naše dosežke v Sočiju se vsega skupaj, razumljivo, rad spominjam. Čakanje na srečanje s soigralci? Priznam, bil sem kar nestrpen, najprej kar zadeva prihod, nato pa sem si želel, naj se vse že začne.
Kako pa se spominjate takratnega ozračja med zvezdniki NHL v pričakovanju olimpijskega nastopa?
Seveda lahko govorim predvsem o našem moštvu Los Angeles Kings. Prav posebej so v klubu predstavili navijačem igralce in države, za katere smo igrali. Čas za to predstavitev je napočil po zadnji tekmi, ki smo jo odigrali pred odhodom v Soči, prav užival sem v vsem skupaj. Obenem sem se tudi veselil soigralcev, ki jih bom kar naenkrat videl v dresih njihovih reprezentanc. Pet nas je bilo iz Los Angelesa na olimpijskem hokejskem turnirju, tako da je bilo na tisti zadnji tekmi občutiti prav praznično ozračje.
Toda vašega prihoda v Soči si ne boste ohranili v lepi luči, niste pa bili edini, ki ste kar za začetek pristali v bolniški postelji. Kako je sploh bilo s tem hitrim privajanjem sredi sezone na novo okolje?
Pravzaprav sem se na vse skupaj hitro privadil. Če ne bi bilo zastrupitve s hrano, bi bilo seveda še lažje. Toda težave so po 24 urah izginile, zato nisem zganjal nikakršnega preplaha. Na turnirju je nato, kar zadeva moje počutje, vse minilo brez zapletov.
Kako ste sicer doživljali dneve v olimpijski vasi na svojih prvih igrah?
Škoda se mi je zdelo, ker smo bili športniki ločeni v dveh vaseh, povrhu je bila večina slovenskih udeležencev v tisti gorski vasi. Kot hokejist sem se počutil podobno kot na svetovnem prvenstvu, saj sem srečeval znane obraze tako v vasi kot nato v dvorani. A vseeno mi je, navzlic tisti pripombi o dveh vaseh, bilo lepo tudi na OI. Spoznavali smo športnike iz različnih panog, a se tudi veselili srečanj s starimi znanci.
Kaj pa snidenja z drugimi slovenskimi športniki?
Sam sem prišel v Soči pozneje od drugih naših hokejistov, zato si z njimi nisem mogel ogledati v živo smučarskih skokov ob uvodu. Preprosto me še ni bilo na prizorišču. Pozneje pa sem spremljal dogodke na snegu, kolikor je bilo le mogoče, se veselil srečanj z našimi športniki.
Kako jih nameravate spremljati zdaj iz ZDA?
Seveda mi bo čas krojil predvsem urnik v NHL. Videti moram, kako bo s časovno razliko med Korejo in Kalifornijo, seveda pa bom zelo vesel slehernega ogleda tekem naših fantov.
Pa ste se v slačilnici Kraljev kaj pogovarjali o olimpijskem hokejskem turnirju in o spoznanju, da prvič po dobrih dveh desetletjih ne bodo prekinili NHL v času iger?
V zadnjem času je bilo res malo besed o tem. Pravzaprav od takrat, ko je bilo povsem jasno, da v severnoameriškem tekmovanju ne bo prekinitve, ni bilo več pogovorov med nami o olimpijskih igrah.
A vseeno se jih boste spominjali tudi po tem, da ste sodelovali v podvigu sredi Minska septembra 2016, ko si je slovenska hokejska reprezentanca priborila vozovnico za Pjongčang.
To je bila še ena lepa izkušnja, ki sem jo doživel s fanti v reprezentančnem dresu. V Belorusiji smo res dosegli imeniten rezultat. Zame je bil to super turnir!
Pa vam je ob spominu na tiste dni še bolj žal, da se ne boste mogli udeležiti letošnjih OI?
Drži, olimpijske igre so pač olimpijske igre … Vsak športnik bi se jih rad udeležil, vesel sem, da sem bil med temi srečneži. Zdaj pa ne gre brez grenkega priokusa. Če bi lahko zastopali barve naših držav, bi bilo bolj veselo, tako bomo pač igralci iz NHL v svojem severnoameriškem vsakdanu in običajnem ritmu.
Kaj sicer menite o konkurenčnosti sedanje slovenske reprezentance na OI?
Pravzaprav se ni kaj prida spremenila v primerjavi s prejšnjimi igrami, številni nosilci igre so še vedno v moštvu. To me veseli. Poznam fante, verjamem, da bodo igrali na vso moč, kakšen bo njihov končni dosežek, pa bomo videli.
Kaj menite o selektorju Kariju Savolainenu?
Zanj v slovenskem hokeju ni neznank, sodeloval je z nasveti, ko sem bil v Sočiju. Poznam ga že dolgo, bil je naš selektor, ko sem leta 2005 prvič nastopil na svetovnem prvenstvu. Verjamem vanj.
Slovensko reprezentanco za uvod čaka enaka skupina kot v Sočiju z Rusijo, ZDA in Slovaško ...
O moči in izjemni interni selekciji prvih dveh reprezentanc ni nobenega dvoma, slovaško reprezentanco pa slabo poznam. Kot sem vam dejal, naši fantje se bodo borili na vso moč in – verjamem – dosegli tudi kakšno zmago.
Pa bo pred turnirjem le ena pripravljalna tekma, in sicer v Seulu proti domači reprezentanci, dovolj?
Povsem jasno mi je, da veliko manevrskega časa ne bo, drugače je, ko si na daljših pripravah pred svetovnim prvenstvom. Zdaj upam le, da bodo naši aduti prišli iz klubov v dobri tekmovalni formi in da jo bodo potrdili na olimpijskem turnirju.
Vaš prijatelj in nazadnje v Sočiju reprezentančni kapetan Tomaž Razingar bo tokrat vodja navijačev.
Dolgo se poznava, kot pravi dobrovoljček je kot nalašč za vodjo navijačev. Upam, da bo v tej vlogi na OI užival, kot je včasih na ledu.
Kaj pa vaša sezona v NHL, kako je s pozitivno energijo med Kralji po zoprnem januarskem nizu porazov?
Ničesar se nam ni treba bati, še vedno ohranjamo takšno mesto na lestvici, ki nam zagotavlja konkurenčen boj za končnico. Seveda pa sem si takrat sredi januarja želel, da bi se vse skupaj obrnilo in da bi začeli zmagovati. Tako je to v NHL. Tekme si sledijo tako pogosto, da nimaš niti časa razmišljati preveč o vsem skupaj, želiš si le zmagovati.
Četrtič doslej pa so vas onstran Atlantika izbrali kot udeleženca prestižne tekme All-Star.
Ko si med izbranci, se ne moreš izogniti posebnim občutkom. Nekaj let me ni bilo na tem vikendu All-Star, verjamem, da mi bo zdaj lepo.
