Tiskane izdaje
Peter Prevc je posegel po zvezdah in se spustil tudi na veliko trdnejša tla. Zmagovalcu svetovnega pokala 2015/16 zadnji dve zimi ne gre po načrtih, a številni še vedno upajo in verjamejo, da se bo na tekmi oziroma tekmah sezone prikazal v najboljši luči.
Za vami so igre v Vancouvru in Sočiju, ki si ne bi mogle biti bolj različne. V Kanadi ste bili stari komaj 17 let in se niste zavedali veličine dogodka, kaj igre sploh pomenijo, v Sočiju ste bili eden naših junakov s kar dvema kolajnama ...
Da, Vancouver se je »zgodil« zelo na hitro, avgusta sem bil še član mladinske reprezentance, konec septembra sem začel trenirati z reprezentanco A, potem sem začel kar nastopati v svetovnem pokalu, prišla je novoletna turneja, mladinsko svetovno prvenstvo ... In potem OI, 7. mesto, ki se mi je zdelo nekaj povsem normalnega, v smislu, dobro sem skočil in sem bil sedmi. Ko se pozneje ozreš nazaj, vidiš, da ni ravno tako preprosto, še zdaj je težko skočiti na 7. mesto. Takrat se je kariera začela lepo vzpenjati, Soči je bil štiri leta pozneje, ko sem že skakal na stopničke. Vedeli smo, da lahko tudi na igrah, čeprav na treningu še ni nič kazalo na to, na tekmi pa se je vse odlično poklopilo.
Se spomnite, kako ste sprožili pravi val slovenskih kolajn, saj je bila vaša prva?
Ne vem, če je bilo to zaradi mene ali je bilo pač naključje, ker so skoki vedno na sporedu povsem na začetku olimpijskih iger. Če bi bil to tek ali biatlon, pa bi val bržčas sprožili drugi.
Verjetno so občutki zdaj in pred Sočijem povsem različni?
Žal se občutkov in tudi marsikaterega dogajanja iz preteklosti bolj slabo spomnim. Je pa dejstvo, da bi bil bolj živčen pred igrami, če bi bile te lani, kot sem letos, čeprav sem imel v prejšnji sezoni boljše rezultate. Pred Sočijem sem vedel, da se lahko marsikaj zgodi, bil sem miren in prepričan, da je od skokov odvisno, kaj se bo zgodilo, ne od besed.
Kako težko se je ob takšni sezoni, kot je ta vaša, osredotočiti na OI? Veliko se ukvarjate sami s sabo, tekme si od sredine novembra sledijo iz tedna v teden, gre vam, pa vam ne gre?
Saj po eni strani nočeš preveč razmišljati, sploh kadar ti ne gre. Formo je težko stopnjevati, z dobrimi rezultati se lahko vse stvari postavijo na svoje mesto ravno v pravem trenutku, lahko pa se ti na drugi strani tudi vse poruši tik pred zdajci. Gradiš iz tedna v teden, iz tekme v tekmo, na vsaki preizkušnji želiš prikazati svoje najboljše predstave. Če si enkrat dober, ne moreš reči, da bo tako tudi na OI, če ti enkrat ne gre, prav tako ne pomeni, da je šla vsa sezona v »maloro«.
Vam bi se morda lahko mozaik sestavil ravno še pravi čas.
Lahko bi se, seveda upam na to. Kaže na bolje, ne veš pa niti, kaj pripravljajo drugi, kdo se bo še zbudil. Zdaj se je denimo prebudil Simon Ammann, vemo, da je naokoli osemletno obdobje in je nevaren, da spet osvoji kolajno.
Se vam zdi nenavadno, da še vedno sodite med glavne slovenske adute?
Je zanimivo, ker sta bila v tej sezoni velikokrat na tekmah vsaj dva Slovenca pred mano … Je pa lepo, da sem še vedno adut, da ljudje še vedno verjamejo, da mi zaupajo, da še vedno zmorem.
Sta za vas kolajni iz Sočija obremenitev ali zagotavljata sproščenost?
Vsekakor obremenitev, saj vsi več pričakujejo od mene, ker sem že pokazal, da lahko osvojim kolajno. A to so stvari, ki jih je treba odmisliti že na splošno, na dan tekme pa še posebej. Na tekmi ti pač prejšnje lovorike nič ne pomagajo.
Zdi se, da vam Azija kar leži. V Saporu ste bili šestkrat na stopničkah, štirikrat ste zmagali. Tudi lani, ko je bila konkurenca za razliko od prejšnjih sezon popolna.
Da, ponavadi v Saporu ni bilo popolne konkurence, Slovenci pa smo vedno hodili na te tekme, verjetno smo kdaj prav zaradi tega tudi prevesili jeziček na tehtnici v pokalu narodov na našo stran in so tudi zato začele hoditi še ostale nacije. Sicer pa ne vem, zakaj mi tam tako ustreza, da sem dosegel toliko zmag. Potem ko sem bil lani v Aziji drugič na dopustu, jo imam denimo že čez glavo dovolj, ker je vse enako …
V Pjongčangu ste bili lani na generalki četrti na srednji skakalnici. Kako vam napravi ustrezata?
Ta rezultat je bil nekoliko presenetljiv. Obe skakalnici sta kar veliki, kolikor je pač srednja lahko velika. Da se skočiti, sta si podobni, gre za sodoben profil, ko ni nobenih pretresov, ostrih radiusov. Sicer pa ti vsaka skakalnica ustreza glede na formo …
Kvalifikacije imate že pred začetkom iger, tekmo prvi dan, tako da vedno znova zamudite odprtje. Pogrešate ta del?
Odprtja ponavadi skakalci res ne doživimo. Takšen je pač urnik, na katerega nimamo vpliva in nima smisla, da bi se zaradi tega grizel. Bi pa se počasi že rad udeležil tudi kakšnega odprtja, a je tudi res, da ga lahko pogledaš po televiziji in še zebe te ne.
Skakalni spored je prilagojen srednjeevropskem času. Vam ustreza, da se bodo tekme začenjale šele ob 21.30 po lokalnem času?
Tudi v Sočiju je bilo podobno in ni bilo moteče. Dan je pač v celoti zamaknjen, vse si prilagodiš. Ko smo imeli v tej sezoni v Rusiji tekme in so bile tudi večerne, smo hodili spat ob treh zjutraj, da smo vstali ob desetih, enajstih. Podobno bo v Pjongčangu, tudi v Sočiju sem prišel s tekme ob treh, štirih zjutraj, pa ne zato, ker bi bil na »žurki«, ampak zaradi vseh obveznosti. Vstajal sem ob enajstih, dvanajstih in sem se v jedilnici srečal s smučarji, ki so prišli s treninga …
Imate tri tekme, vmes pa kar nekaj čas. Si boste ogledali kakšen nastop preostalih slovenskih tekmovalcev ali boste popolnoma osredotočeni le nase?
Pred letom dni bi rekel, da je popoln fokus, da je samo soba-skakalnica-soba-skakalnica. Z leti pa vidiš, da je morda bolje, če si še kaj pogledaš, da si zamotiš misli. Mislim, da si bom šel kaj ogledat. No, saj smo šli tudi v Sočiju na smučanje in hokej. V bistvu so lahko igre razbitje monotone sezone, na katerih si lahko ogledaš še kaj drugega kot hotel in skakalnico, lahko vidiš druge dogodke in druge športnike. Je pa zoprno, ker imamo vse zvečer in potem ne želiš čez dan trošiti energije za druge stvari. Če imaš tekme zjutraj, imaš popoldne vendarle na voljo več časa.
Kdo bodo za vas glavni favoriti?
Vsekakor sodita mednje Kamil Stoch in Richard Freitag, težko bi odpisal tudi kakšne druge prekaljene mačke.
Kje vidite sebe, s čim bi bili zadovoljni?
Če bi bili skoki umirjeni, da mi dajo zadovoljstvo. Če bi mi prinesli tudi kolajno, bi bilo seveda super, če ni stopničk, potem pa je vseeno, ali si peti ali deseti. V skokih sicer po kolajno ne moreš iti, to ni nikdar moj cilj. Treba se je osredotočiti le na dober skok, v glavi moraš imeti stvari, ki jih moraš opraviti med skokom.
Pričakujete veliko slovenskih kolajn?
Toliko kot v Sočiju bo težko, to je dejstvo, tako da bi rekel, da tri. Prvi, ki mi pade na pamet zanjo, pa je Jakov Fak.
