Februar sicer rezerviran za bolnišnico, tokrat za Olimp

Pjongčang – Norveškega čakanja na najprestižnejši naslov v alpskem smučanju je konec. In le kdo bi bil primernejši za zgodovinski dosežek od Aksla Lunda Svindala, novega olimpijskega prvaka v smuku. Med spremljevalci alpskega smučanja ga bržčas ni junaka, ki mu tega ne bi privoščil bržkone tik ob koncu kariere. 

Pred letom dni je Aksel Lund Svindal okreval po operaciji meniskusa v levem kolenu, od Sočija, kjer se mu igre niso razpletle, kot si je želel, je bil vsako sezono poškodovan. »Tokrat prvič v štirih letih februarja smučam. Vsako leto sem bil v tem mesecu v bolnišnici in letošnji februar je ravno pravi, da lahko spet smučam,« se je ob norveškem mejniku spomnil težkih časov Svindal, ki se je sicer z olimpijsko slavo ovenčal že v Vancouvru, a tedaj je zmagal v superveleslalomu, smuk pa je le smuk. Res pa je poslej ob Michaeli Dorfmeister edini smučar, ki je zmagal na OI v obeh hitrih disciplinah.

V njegovi domovini so si naslov želeli še toliko bolj, ker ga še niso imeli, kar se zdi za državo s takšnimi asi hitrih disciplin skorajda neverjetno. Norveška je včeraj tako postala šesta država z olimpijskim smukaškim naslovom, po Franciji, Italiji, Avstriji, Švici in ZDA, na naslov je čakala 70 let. »Pisanje zgodovine mi ni pomembno, želel sem si samo zmago. Tekmovati na olimpijskih igrah, se meriti za zlato in ga osvojiti, to je bistvo, tu so čustva. Presrečen sem. To je pomembnejše od vsakega rekorda. Morda bom o veličini dosežka iz zgodovinskega vidika razmišljal kdaj kasneje, zdaj pa gotovo ne,« je dejal eden najbolj prijaznih in priljubljenih tekmovalcev v karavani, ki je do olimpijskega naslova prišel tudi s pomočjo reprezentančnega kolega Kjetila Jansruda, ki je vodil vse do zadnjega vmesnega časa, a na zadnjem skoku naredil napako, ki ga je stala zlate kolajne. Je pa osvojil srebrno in tako še povečal norveški uspeh.

Manjka še Kitzbühel

Svindal na generalki v Pjongčangu pred dvema letoma ni nastopil, ker je bil poškodovan, a četudi mu je bila proga neznana, jo je hitro osvojil in skoval pravo taktiko. »V svetovnem pokalu imaš več priložnosti, tu gre le za en dan, na katerega čakaš teden dni. In kaj storiš? Greš na vse,« je dejal Norvežan, ki si je še utrdil mesto med najboljšimi smučarji v zgodovini. Ta zlata kolajna je dopolnila njegovo zbirko celotnega kompleta barv iz Vancouvra ter petih zlatih, ene srebrne in dveh bronastih s SP. Osvojil je tudi dva velika globusa in devet malih, v svetovnem pokalu pa dosegel 35 zmag. S 35 leti je postal najstarejši olimpijski zmagovalec v alpskem smučanju. Kaj torej še ostane?

Bržčas ne prav veliko, saj je ob vseh zdravstvenih težavah že večkrat pomislil na tekmovalno upokojitev. »Mislim, da je to na nek način začetek konca. Nekateri ljudje so mi že namignili, da sem star in vsekakor so to moje zadnje olimpijske igre. Sicer nobena stvar ni 100-odstotna, a ta je zelo blizu. Nisem pa še zmagal v Kitzbühlu, tako da naloga še ni dokončana. Nobena kariera ni končana, dokler si še želiš poskušati zmagovati,« je o tem, kaj bi ga še lahko gnalo naprej, dejal Svindal, ki je ta čas videti odlično na smučeh, vso sezono je v obeh hitrih disciplinah pri vrhu.

Včeraj so se mu priklonili tudi številni tekmeci, če niso zmagali sami, je bil za večino naslednji izbor prav Norvežan, saj si je zaslužil, da kariero okrona z najžlahtnejšim naslovom. O tem, zakaj, pa je odlično ponazoril direktor norveških alpincev Claus Ryste: »Vedno razmišlja, kaj bi se dalo storiti, nikdar se ne pritožuje nad ničemer. Če je poškodovan, se sprašuje le, kaj lahko stori, da bo okreval, če se znajde v ozadju, kaj, da bo napredoval. To ga je pripeljalo tja, kjer je. Vsako jutro je prvi na treningu in povezuje celotno ekipo, kot da bi bil to moštveni šport.«