Leteči paradižnik gre na rolko

Shaun White je trofejni nastopač. Včeraj je že tretjič postal olimpijski zmagovalec v deskarskem snežnem žlebu, bolj kot rezultatski uspehi pa mu godi, da je neprestano v soju žarometov in središču pozornosti. V deskanju je dosegel vse, zdaj bi rad nov izziv našel na poletnih OI v Tokiu 2020. Kot tekmovalec v novi panogi v olimpijski družini, rolkanju.

Začelo se je zgodaj. Star je bil šest let, naveličal se je smučanja, raje je šel po stopinjah starejšega brata Jesseja, ki je bil deskar. Nato so se mu stvari odvijale s pospeškom. Že leto pozneje je našel prvega osebnega sponzorja, komaj devet pomladi pa je napolnil, ko je njegov talent v zraku opazil profesionalni rolkar Tony »The Birdman« Hawk. Pri 17 letih je postal profesionalec v rolkanju, že leto prej si je kot deskar prostega sloga okrog vratu nadel prvo odličje s slovitih zimskih X-iger. Odtlej je več poudarka posvečal zimskim akrobacijam, svoj program je izpilil do te mere, da so sodniki, med njimi tudi Slovenec Iztok Šumatić, njegovo letošnjo januarsko mojstrovino v domačem Snowmassu ocenili z navišjo možno oceno – popolno stotico.

Njegovi podvigi so vredni še toliko več, če poznamo Shaunovo zgodbo povsem od začetka. Staršem irskega in italijanskega porekla se je v San Diegu rodil s prirojeno redko srčno napako, zaradi katere je moral še pred dopolnjenim prvim letom starosti dvakrat pod nož, kmalu nato še tretjič. Njegovo življenje je viselo na nitki, danes – kadar le more – pomaga otrokom s težkimi boleznimi, o svojem otroškem boju za preživetje pa vsaj javno ne govori rad. »Zavedal sem se posledic in omejitev, ki jih je mojemu telesu povzročila bolezen, ki vključuje štiri različne nepravilnosti delovanja srca. A naučila me je borbe, naučila me je preživeti,« pojasnjuje »Leteči paradižnik«.

Rdeči lasje in brazgotine

Njegovemu slovitemu vzdevku je že potekel rok trajanja. Prislužil si ga je zaradi košatih, dolgih, živo rdečih las, po katerih je izstopal že na daleč. Še vedno pa ima karizmo, ki jo spretno unovčuje. Je ameriška ikona družbenih omrežij – večina ga pozna kot športnika, nekateri kot igralca v filmih in animiranih televizijskih serijah, drugi kot glasbenika, mlajša generacija tudi po računalniških igricah. Njegove objave na Instagramu sprožijo desettisoče všečkov. Kot denimo lanska oktobrska, ko se je, povsem potolčenega obraza, fotografiral na bolniški postelji in zraven pripisal: »Moje življenje je premikanje meja. Zmagovanje je čudovito, toda zares te zaznamujejo težki časi. A ne bojte se: vrnil se bom še močnejši.« In res se je.

Hočeš, nočeš se znajde v središču pozornosti. Tudi ko si tega ne želi. Večkrat se je že moral zglasiti na sodišču. Denimo septembra leta 2012 na poročni zabavi prijatelja Patricka Carneyja, bobnarja rokerske zasedbe The Black Keys. Tedaj je namreč pregloboko pogledal v kozarec, nato pa, vidno opit, razgrajal in razbijal hotelski inventar. Šel je celo tako daleč, da je prižgal požarni alarm, zaradi česar so morali evakuirati vse svate. Ustavili so ga šele možje postave, ko so ga aretirali. Shaun se je za nedoraslo dejanje javno pokesal.

Obtožbe označil za klevete

Še več prahu so dvignile iskre v njegovi alternativni rokerski skupini Bad Things, v kateri je igral kitaro. Trenja so vrh dosegla predlani, ko ga je bobnarka Lena Zawaideh Whita javno in glasno obtožila spolnega nadlegovanja in kršenja pogodbe. Maja lani sta brez medijskega pompa dosegla zunajsodno poravnavo, škandal pa je ponovno pogrela sedma sila, ki je razvpitega Američana po včerajšnji zmagi mlela na novinarski konferenci. Trikrat zlati olimpijec se je, v svojem slogu, odzval pišmeuhovsko in le zamahnil z roko: »Tu sem, da se z vami pogovarjam o olimpijskih igrah, ne pa o klevetah in natolcevanjih.« Ko so novinarji vrtali naprej, jih je najprej skušal utišati predstavnik ameriške deskarske zveze Nick Alexakos, ko se ni posrečilo niti njemu, je Shaun vstal in se poslovil, češ da se mu mudi na podelitev kolajn. V zrak so odzvenele njegove besede: »Ponosen sem na to, kdo sem in kaj sem dosegel.«