Nekoč Stenmark, danes Myhrer

Pjongčang – O tem, kakšen udarec je doživel švedski olimpijski tabor na sredin večer v Koreji, ko so hokejisti s tremi kronami na prsih v četrtfinalu izgubili proti Nemcem, si lahko predstavljajo tudi bolj redki spremljevalci igre s palicami in ploščkom. A veselje je hitro odgnalo žalost. Včeraj je namreč ženska biatlonska štafeta Švedske presenetljivo osvojila srebro, junak dneva pa je postal Andre Myhrer po izjemni slalomski predstavi.

Ni je bilo niti stavnice niti napovedi strokovnjakov, ki ne bi Marcelu Hirscherju, najboljšemu alpskemu smučarju današnjega časa, pripisovali še tretjo kolajno na igrah. Če že ne njemu, pa velikemu norveškemu tekmecu Henriku Kristoffersenu, A šampionu s Solnograškega se je zataknilo v prvo, Norvežanov odstop je sledil na drugi progi. »Vidite, tako se zgodi, toda po dveh zlatih kolajnah ne smem razočarano zapuščati teh olimpijskih iger,« je v družbi avstrijskih poročevalcev razmišljal Hirscher, ob namigu, komu po svojem izpadu, pripisuje največ možnosti za zmago v drugem nastopu, pa brez obotavljanja izstrelil: »Predvidevam, kako bo proga postavljena. Takšna bo kot nalašč za Myhrerja. Dobro, Henrik je seveda vedno kandidat za vrh, toda tu prednost pripisujem Švedu.« Popoldansko dogajanje v areni za tehnične discipline je nato do potankosti uresničilo napoved Avstrijca – nihče ni bil tako prepričljiv kot Šved!

Stopničke so sicer ponudile tudi presenetljivo podobo, saj sta bila na njih še Švicar Ramon Zehnhäusern, devetouvrščeni po prvem nastopu, in avstrijski smučar Michael Matt, ki je bil v prvo še tri mesta nižje od Švicarja, a je bil po času druge proge najhitrejši. Rojake je tako vsaj delno potolažil, potem ko so ti sanjali o trojčku olimpijskih naslovov svojega udarnega asa.

Švedsko čakanje od leta 1980

Na tribunah, kjer je tu precej manj vrveža in posledično tudi poznavalcev kot na klasičnih evropskih postajah, pa so najbolj ploskali Myhrerju. Švedski je vrnil olimpijski slalomski prestol. Dolgo je čakala nanj, vse od Lake Placida 1980 in takrat neprekosljivega Ingemarja Stenmarka. Zvesti elanovec je takrat omrežil tudi številne ljubitelje smučanja pri nas, bil bi zagotovo prvi favorit tudi štiri leta pozneje v olimpijskem Sarajevu, a birokratsko pravilo s tolmačenjem, češ da profesionalec ne sodi na OI, mu je preprečilo prihod, veselili so se nato drugi. V naslednjih letih je bilo za Stenmarka prepozno, v slalomski smučini so zavladali novi asi.

Električna kitara kot najljubša igrača

Myhrer je na novinarski konferenci čustveno spregovoril o spoznanju, da je nasledil velikega Stenmarka, obenem je bila to zanj najbrž zadnja olimpijska priložnost. Šved je namreč januarja praznoval 35. rojstni dan, le nasmehnil se je ob opazki, če bo tekmoval tudi čez štiri leta v Pekingu. Sicer pa je bilo prav njegovo srečanje z novinarji eno bolj zabavnih v zadnjih dneh, skoraj več kot o smučanju se je beseda sukala o njegovi ljubezni do rokovske glasbe in igranju električne kitare. Po tej ga v smučarski karavani že dobro poznajo, sam si za sleherno zmago kupi kitaro, zdaj razmišlja o tem, da bi si privoščil kar dve, saj olimpijsko zlato ni prav vsakdanja reč. »Oče mi je še v šolskih dneh podaril prvo električno kitaro, odtlej lepšega sproščanja po napornem treningu ne poznam,« je še dejal, v nadaljevanju prejemal čestitke rojakov s tribun, a napovedal, da bo za pravo slavje še čas.

Že jutri naj bi bil namreč v štartni hišici tudi na ekipni tekmi, s svojim slogom smučanja bi lahko prispeval viden delež k novemu podvigu.

Na jutrišnjo soboto se bo sploh spustil zastor nad olimpijskim dogajanjem v Pjongčangu v alpskem smučanju, moška karavana se bo prav kmalu, že čez en teden, predstavila v Kranjski Gori. Sledile bodo še preizkušnje na Norveškem, v Nemčiji in za konec veliki finale v Åreju. Ni si težko predstavljati, kako se novi olimpijski prvak veseli slovesa od izjemne zime prav v domovini. Tam bo tudi prihodnje leto svetovno prvenstvo. Zanj morda imenitna priložnost za slovo od tekmovalnega športa.