»Rekord Tine Maze je bil nor«

Nekdanji smučarski as Luc Alphand, lastnik velikega kristalnega globusa, v pogovoru za Delo tudi o povezanosti s Slovenijo.

Objavljeno
14. februar 2018 22.07
Saša Verčič, poročevalka
Saša Verčič, poročevalka
Pjongčang – »Zdravo. Kako si? Dobro,« so bile prve besede – v slovenščini – Luca Alphanda ob predstavitvi in omembi naše države. Nekdanji zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala jih pozna še nekaj, a niso za javnost, do konca pogovora, v katerem se je izkazal za zelo prijetnega sogovornika, pa se je bolj ali manj naučil še dve, »češnja« in »zelo«.

Slovenščina torej …

V Sloveniji smučate, veste, tako da sem imel z vašim jezikom kar nekaj stika. Kariero sem začel v tehničnih disciplinah, tedaj se je ravno počasi poslavljal Bojan Križaj, spomnim se njegovega rivalstva z Ingemarjem Stenmarkom. Dober prijatelj sem z Juretom Koširjem, poznam Špelo Pretnar, s katero sva imela istega menedžerja, prav tako Tino Maze. Najini državi imata neko povezavo, ki je z Avstrijo in Švico nimamo. Blizu smo si s Kanadčani in seveda Italijani pa tudi Slovenci.

Ravnokar so odpovedali ženski slalom, odpovedi se vrstijo. Kako gledate na igre v tem okolju?

Za Korejo je lepo, da je dobila organizacijo, to si je res želela. V nekaterih panogah poteka vse po načrtih, olimpijske igre pač ni zgolj alpsko smučanje. Sicer se mi zdi vse lepo organizirano, čeprav v avtobusu prebijem zelo veliko ur. Razmere in sneg, ki je kompakten, suh, so dobre, a težava je pač vreme, veter je neusmiljen in potem je odpoved, odpoved, odpoved. In kmalu bi lahko postalo zelo napeto glede sporeda.

Ste edini smučar v zgodovini, ki je veliki kristalni globus osvojil zgolj s točkami iz hitrih disciplin. Pred kratkim nam je Kjetil Jansrud dejal, da bi sam potreboval še eno za skupno zmago. Kako je uspelo vam?

Potrebuješ tudi nekaj sreče, naklonjenost usode. V tisti sezoni sem bil res dober v smuku in superveleslalomu, kar je seveda prvi pogoj. Potem pa pride še drugi. Boril sem se z Lassejem Kjusom in Kjetilom Andrejem Aamodtom, prvi je zbolel, drugi je nekoliko zanihal v formi. Dejstvo je, da potrebuješ malo sreče, sicer se matematično ne izide.

Kako zelo ste ponosni na ta dosežek?

Tako zelo, da sem se takoj za tem upokojil! Rekel sem si, da sem imel takšno srečo, da je najbolje, da končam kariero. Zmaga v smuku je bila namreč moj osnovni cilj, veliko časa sem potreboval, skoraj deset let v svetovnem pokalu, da sem prišel do prve. Moje želje so bile povezane s smukom, da bi v tej disciplini osvojil globus, da bi bil vseskozi na najvišji ravni, veliki globus pa je prišel kot češnja na torti. Ko sem zmagal v skupnem seštevku, sem sicer razmišljal še o olimpijskih igrah v Naganu, a sem rekel ne, konec je.

Zakaj, ker ste se želeli posloviti na vrhuncu?

Da, tudi to je bil eden od vzrokov. Tedaj sem bil telesno izjemno dobro pripravljen, vendar pa sem imel v preteklosti veliko težav s poškodbami in želel sem se tekmovalno upokojiti, ko se sam odločim za to, ne ko me k temu prisili morebitna nova poškodba. Mislim, da sem izbral pravi trenutek. Vzel sem si dva meseca za razmislek, da sem premislil o vsem. Rekel sem si, sem najboljši na svetu, kar sploh niso bile moje sanje, kaj mi še ostane. Pametno je, da zapustiš sceno, ko imajo ljudje o tebi še dober vtis, ne ko se krivulja že obrača navzdol. Tega si nisem želel.

Omenili ste dolgo čakanje na prvo zmago, a to ste nato dosegli v Kitzbühlu, kar so sanje vsakega smukača.

Kitzbühel je bil zame na začetku kariere zelo težaven, v prvih štirih, petih nastopih sem trikrat padel. V zadnjih petih pa sem trikrat zmagal, bil enkrat drugi in enkrat tretji. Ta zmaga mi je res pomenila veliko. Ko namreč potuješ že toliko let s karavano, pa še kar čakaš nanjo, postajaš že malce utrujen, a potem zmagaš v Kitzbühlu in si kralj. Vemo, kako pomembno je alpsko smučanje v Avstriji in tam me še vedno prepoznajo, kar se mi zdi zelo lepo, saj sicer Francozov prav zelo nimajo radi.

Po končani smučarski karieri ste kaj hitro presedlali na dirkanje z avtomobili. Ste adrenalinski odvisnik?

Res potrebujem adrenalin. Ker sem se tako hitro preusmeril na avtomobilske dirke, sploh nisem pogrešal smučanja, saj sem se lahko osredotočil na drugo stvar. Tako kot v smučanju gre tudi tu za zabavo, hitrost, delo. Zame je bilo to kar naravno, nikdar nisem imel inštrukcij.

In ste potem zmagali na reliju Dakar.

Da, neverjetno. Pri smučanju sem si namreč od malih nog želel zmagati, pri dirkanju pa ne, zato je to toliko bolj izjemno. Smo pa veliko delali za to, saj sem zmagal šest, sedem let za tem, ko sem se začel ukvarjati z dirkanjem. Moraš veliko delati, se učiti, napredovati, morda imeti boljšo ekipo. Fantastično je zmagati na takšni dirki, in to pred tekmeci, ki so bili prvaki v reliju, ki prihajajo iz motošporta, Stephanom Peterhanslom, Carlosom Sainzem, Arijem Vatanenom.

Ste uživali bolj v smučanju ali dirkanju?

Smučanje nosim v srcu, sem smučar, sodim v gore. Sicer pa sta športa sama po sebi neprimerljiva. Iz dveh minut preskočimo na dva tedna. Mentalno je to povsem drugačen zalogaj, prav tako telesen napor. Voziš pet, šest ur dnevno, pomembni sta vzdržljivost in osredotočenost.

Kako pa bi primerjali tekmece iz smučanja in dirkanja?

Tu pa ni nobene razlike – vsi si želijo zmagati.

Koga zdaj najbolj občudujete?

Kar dela Marcel Hirscher, je vredno vsega spoštovanja, izjemno. Koliko energije, telesnega in psihičnega treninga vlaga za takšno raven, to je res zelo impresivno. Vav. Zdaj imamo z njim ter Lindsey Vonn in Mikaelo Shiffrin tri velike zvezde, kar je za smučanje izjemno.

Kaj pa Tina Maze?

Tudi ona je bila fantastična. Njen rekordni izkupiček 2414 točk je nor in se bo obdržal še kar nekaj časa. A ona ni bila toliko let na vrhu kot Marcel, ki je že sedem, medtem ko je bila Tina dobra dve, tri leta.