Tiskane izdaje
Lindsey Vonn je ena glavnih zvezdnic zimskega športa, potem ko je morala zaradi poškodbe izpustiti Soči, je v Pjongčangu na jasni misiji. Ker bodo to njene zadnje olimpijske igre, se želi od največjega odra posloviti na najlepši možni način, zato ničesar ne prepušča naključju. Še na novinarsko konferenco je prišla v rokavicah, tako zelo se boji kakšne okužbe, kjer je veliko ljudi, večino časa nosi tudi zaščitno masko na obrazu.
Glede na izjemno kariero 33-letne Američanke je njena olimpijska zbirka zelo skromna, obsega zgolj dve kolajni, obe iz Vancouvra 2010, kjer je bila prva v smuku in tretja v superveleslalomu. Soči je morala izpustiti zaradi obnovljene poškodbe kolena, zadoščenje za zamujeno priložnost bo skušala najti v Južni Koreji.
»Dolgo sem čakala na novo olimpijsko priložnost, od Vancouvra je imela moja kariera veliko vzponov in padcev. A sem sem prišla z nizom odličnih rezultatov, smučam izjemno dobro, zelo sem samozavestna. Sezone sicer nisem začela dobro, a osredotočena sem bila le na olimpijske igre, ves čas sem jih imela v glavi, bile so moja prva misel, ko sem zjutraj vstala, in moja zadnja, ko sem šla zvečer spat. Slabši rezultati me zato niso zmotili. Zelo sem zadovoljna s tem, kako se ta čas počutim tako telesno kot psihično in na smučeh. Prejšnji konec tedna je bil le še češnja na torti, prav tisto, kar sem potrebovala za okrepitev samozavesti, in nared sem za igre,« je zadovoljna v Pjongčang pripotovala Vonnova, ki je prvič na OI nastopila kot 17-letnica v Salt Lake Cityju. Marsikaj se je spremenilo odtlej, ostala pa je velika strast do iger, zato se želi od največjega športnega festivala posloviti na najlepši možni način in pritisniti piko na i olimpijskemu delu svoje kariere.
Po pomoč k Svindalu
»Vsekakor se bom posvetovala z njima, oba sta tudi moja življenjska učitelja, velikokrat ju povprašam za kak nasvet. Tudi sama imam norveške korenine in se skorajda počutim kot del reprezentance. Res sta dobra prijatelja, spoštljiva, podpirata mojo idejo, da bi lahko tekmovala z moškimi. Upam, da mi bosta pomagala najti tudi fanta,« je zabavala številne novinarje Vonnova, ki ne skriva, da se po ločitvi na popotovanjih pogosto počuti osamljeno, kar je v določeni meri rešila s psičko Lucy, ki ima že pravi zvezdniški status.
Zmaga za dedka
Vonnova bi lahko pri 33 letih postala najstarejša dobitnica olimpijske kolajne v alpskem smučanju, v Pjongčangu pa bo napadala tri odličja, v smuku, superveleslalomu in kombinaciji, medtem ko za veleslalom njeno koleno ni v dovolj dobrem stanju, da bi se lahko borila za eno od prvih treh mest, zato nastop ne bi bil smiselen. V lovu na olimpijsko slavo pa bo imela še dodatno spodbudo, naprej jo bo gnal spomin na novembra preminulega dedka Dona Kildowa, ki je bil nekoč prav tako smučar in je tudi eden od razlogov, da se je tega športa lotila. Kildow je med korejsko vojno služboval tu, prav nedaleč od centra hitrih disciplin v Džongsonu, in Vonnova si je seveda želela, da bi jo dedek videl, ko bi v Pjongčangu prišla do kolajne. »Bil je tako zelo pomemben del mojega življenja, res si želim, da bi lahko gledal moje nastope. A vem, da zdaj pazi name, vem, da mi bo pomagal, zato sploh ne bom živčna in zaskrbljena, ampak bom v nastop vložila vse, kar lahko, saj si tako zelo želim zmagati zanj. V bistvu tu sploh ne bo šlo zame, ampak zanj,« je Vonnova dejala med jokom, ki pa se je nato spet kaj hitro spremenil v smeh …
Če bodo to njene zadnje igre, pa ne bo tudi zadnja sezona, naprej jo žene številka 86. Tik pred Pjongčangom je namreč prišla do zmag št. 80 in 81 v svetovnem pokalu, 86 pa jih ima rekorder Ingemar Stenmark, ki se vsekakor zdi dosegljiv. »Smučala bom vsaj, dokler ne pridem do 86. zmage. Mislim, da lahko v prihodnji sezoni to številko presežem, seveda pa je veliko odvisno od mojih kolen, ta bodo odločala o tekmovalni upokojitvi,« še pravi štirikratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala, ki bo po OI izpustila nekaj tekem in se v karavani spet pojavila na finalu sezone v Åreju.
