Tiskane izdaje
Gangnung – Za konec ni bilo presenečenja. Rusija, od prvega dne olimpijskega hokejskega turnirja udarna favoritinja, je osvojila naslov najboljše. Toda za konec se ji je presenetljivo konkurenčno postavila po robu Nemčija, ki se je sploh prvič doslej znašla v finalu velikega hokejskega tekmovanja. Bron je pripadel Kanadi, branilki lovorike z zadnjih iger, po zmagi v malem finalu s Češko.
Rusija ali Nemčija? Ni jih bilo veliko junakov, ki bi si upali napovedati takšen finale. Še huje, krepko več jih je nemškim hokejistom prerokovalo slovo od Koreje že v kvalifikacijskem dvoboju za četrtfinale s Švico. A izbranci selektorja Marca Sturma, nekoč v NHL zvezdnika moštev iz San Joseja in Bostona, so preskočili oviro južnih sosedov, nakar so senzacionalno odpravili Švede in Kanadčane. Pa vseeno: Nemci naj bi bili v finalu proti z naskokom najbolj kakovostni in tudi najdražji selekciji turnirja brez možnosti. To pač ni nogomet …
Nemci prvič v finalu OI
»Niti enega odstotka možnosti za uspeh ne pripisujem Nemcem. Kanadčani so tekmo z njimi izgubili po lastnih neumnostih,« je napovedoval pred finalnim dvobojem Boris Majorov, dvakratni olimpijski prvak z reprezentanco Sovjetske zveze. Ta je bila nekoč na olimpijskih igrah zelo pogosto nepremagljiva, ruska izbrana vrsta kot ena od njenih naslednic še zdaleč nima več takšne prevlade. Odkar je razpadel sovjetski imperij, Rusi nimajo olimpijske hokejske lovorike, nazadnje so nastopili v finalu pred dvema desetletjema in takrat izgubili s Češko z 0:1. Leta 1992 pa so prav tako zmagali pod olimpijsko zastavo kot Skupnost neodvisnih držav.
Ob vseh teh podatkih se Nemčija na ledeni ploskvi vseeno ne more primerjati z včerajšnjo tekmico. V olimpijski hokejski finale se je uvrstila prvič doslej, v zbirki ima dva brona z iger v Lake Placidu 1932 in kot ZRN v Innsbrucku 1976. Prav sproščenost naj bi bila nemški adut in dejansko je bilo tako že od prvih minut. Nemci se namreč niso le prestrašeno branili, a tudi takrat, ko so jih zvezdniki selektorja Olega Znaroka stisnili na obrambno polovico, so ohranjali zbranost, povrhu pa s posameznimi ustvarjalnimi akcijami dali vedeti tekmecem, da jim bodo na poti k tako želeni lovoriki nastavili zelo visoko oviro. Toda nato so favoriti zadeli pičle pol sekunde (!) pred koncem prve tretjine, zdelo se je, da jim bo ta gol kot nalašč za dodatno energijo in samozavest, toda tekmeci se v skladu s svojim znanim športnim značajem niso vdali. Zasluženo so izenačili in se nato dejansko spustili v odprt boj za zmago.
Gol odločitve zabil novi as
Priložnosti so se vrstile na obeh straneh, ob izidu 3:3 po 60 minutah igre so bili v zadnjem delu celo bližje zmagoslavju nemški hokejisti ob razmerju strelov 10:7. Favorite je rešil z dvema izjemnima goloma Nikita Gusev, eden vodilnih asov prvakov KHL iz St. Peterburga, v podaljšku pa je gol odločitve zabil Kiril Kaprizov, pri dvajsetih letih eden od učencev nove ruske hokejske šole.
Rusija je tako po razpadu Sovjetske zveze in nato tudi Skupnosti neodvisnih držav osvojila prvo olimpijsko hokejsko zlato, pa še ob tej ostaja črna pika, saj na teh igrah zaradi dopinških grehov v preteklosti ni smela nastopiti z uradnim imenom, zastavo in drugimi nacionalnimi simboli. Zato včeraj ob njenem zmagoslavju v osrednji olimpijski dvorani niso predvajali ruske himne, temveč olimpijsko, vseeno pa so igralci skupaj z mnogimi navijači peli rusko himno. »Šlo je za pravico do svobode izražanja. Peli smo, ker smo Rusi in kadar zmagaš, ti zaigrajo himno domovine,« je uporniški duh razkril branilec Bogdan Kiseljevič.
Tudi predsednik ruske zveze, legendarni vratar Vladislav Tretjak, ni skrival ponosa in sreče, ko je skupaj z Renejem Faselom, že več kot dve desetletji prvim funkcionarjem IIHF, podeljeval zlate kolajne rojakom. Nazadnje so se jih veselili na svetovnem prvenstvu v Minsku leta 2014, podvig bodo poskusili ponoviti maja letos, ko bo šampionat na Danskem. Slovenije tam ne bo, za vrnitev med elito se bo borila v zadnjem aprilskem tednu na prvenstvu skupine B v Budimpešti.
Nemci? »To je bil naš čudež na ledu, ki se zgodi enkrat v življenju. Ti fantje so prišli tako daleč. Žal nismo osvojili zlata, toda prinesli bomo kolajne, kar je zares nekaj posebnega. Vsi smo mislili, da bomo finale gledali doma z naslonjačev, pa smo bili del tega spektakla,« je bil na srebro izjemno ponosen selektor Marco Sturm.
