Fak, Jakov Fak ni (več) naš

Še preden je bilo v ponedeljek znano, kdo bo na odprtju zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu našo reprezentanco pred svetovno občinstvo popeljal s slovensko trobojnico, se je slovenski izbor zastavonoše spremenil v tragikomedijo absurda. Posledice za slovenski športni izkupiček v Južni Koreji bi lahko bile usodne. Eden od glavnih kandidatov za olimpijsko odličje Jakov Fak je pod težo nastrojenih »forumašev« storil edino logično potezo in se umaknil iz bitke za zastavonošo. Čeprav si, po mojem prepričanju, ne bi smel dovoliti, da bi ga peščica drugače mislečih, kakršnih je povsod dovolj, vrgla iz tira. Da bo slej ko prej postal tarča prostih strelcev, je kljub vsemu vedel že takrat, ko se je znašel na seznamu izbrancev.

Zamisel, da bi slovenska olimpijska reprezentanca dobila nosilca zastave prek volje ljudstva na družbenem omrežju in nacionalnem radiu (po Olimpijskem komiteju Slovenije edinstvena v svetu), je bila povsem legitimna. Toda z vklopom kančka zdravega razuma in po količkaj tehtnem premisleku bi se moralo večini odločevalcev, ki so sodelovali pri tej absurdnosti (in ne edinstvenosti), posvetiti in bi zamisel morali skriti v kakšen sef za druge čase.

To, na čigavem zelniku se je porodila zamisel, je še najmanj pomembno. Oglaševalci, politični, ekonomski ali športni, imajo legitimne razloge, da si izmišljujejo vse vrste neumnosti. To je njihovo poslanstvo. Zadnjo besedo pa vendarle imajo drugi – v tem primeru člani izvršnega odbora OKS, med katerimi niso le ambiciozni funkcionarji brez športnih referenc in usodnejših življenjskih izkušenj.

Fakova odločitev, ki je bila vendarle preveč čustvena, je pošteno razgalila funkcionarsko omejenost športne civilne sfere, v kateri še vedno prevladuje politikantstvo. Žal v tem primeru v spregi z mediji.

Ugriznil se bom v jezik in kršil svoje prepričanje. Doslej sem se zadrževal v tem, da v športne zgodbe in polemike ne bi vpletal medijev, avtorjev in različnost njihovih mnenj. Toda v tem primeru s(m)o mediji pogrnili na celi črti. Bili smo pasivni in neodzivni takrat, kadar bi morali izraziti vsaj dvom o ustreznosti takšnega načina izbora in opozoriti na to, da tej »edinstvenosti« z razlogom ni para v svetu.

Če že funkcionarjem ni šinilo, da je nekaj narobe z njihovo edinstvenostjo, potem bi jim mediji morali to povedati s povišanim in odločnim tonom ter z debelo podčrtanim tekstom. Prvi na fronti mnenj bi morali biti prav tisti, ki s(m)o že ob omembi ideje, kaj šele njeni realizaciji, zastrigli z ušesi. Zaradi ljubega miru in splošnega športnega izhodišča smo bili tiho, ker smo se držali kot vsi navijači, ko gre za nacionalne barve, namesto da bi predstavili stališče in razloge proti.

In če še zabelim. Da je bila celotna akcija ena sama velika šlamparija, še najbolj potrjuje hokejska izbira kandidata. Mitja Robar (ali kateri koli drug hokejist) ni niti kapetan reprezentance. Očitno je bil zgolj privesek, da bi imel izbor tudi moštveno širino.

Jakov me je prehitel. Način izbore zastavonoše je bila tema, o kateri bi pisal, tudi če ne bi odstopil.