Tiskane izdaje
Pjongčang - Slovenski smučarski krosist Filip Flisar je že tretjič zapored olimpijski nastop sklenil v malem finalu. Tokrat je po sedmem mestu, po poročanju STA, dejal, da ni razočaran nad svojim nastopom: »Razočaran bi bil, če bi vedel, da nisem dal vsega od sebe, če ne bi vedel, da sem štiri leta krvavo garal in da je moja ekipa v zadnjih dneh opravila vse, kot je treba. Lahko pa sem žalosten. To je dober rezultat, toda ni to, po kar sem prišel v Korejo. Tako da je jasno, da pride najprej emocija žalosti, toda če bom dlje časa žalosten, mi ne bo nič pomagalo.«
»Leman je izvajal meni neznane manevre«
Priljubljeni »Brko« je priznal tudi, da polfinalni nastop ni bila tak, kot sta bila prva dva: »Nekateri deli proge so enim bolj naklonjeni, drugim bolj ustrezajo drugačni. V prvih dveh nastopih ni bilo nikakršnih težav, v polfinalu pa sem že zgoraj napravil manjšo napako, vsaka napaka pa se na tej progi brutalno kaznuje. Nato sem hotel Bradyja Lemana prehiteti, a je izvajal neke manevre, ki so meni povsem neznani, ves čas sem se mu vozil po smučeh. Na koncu sem imel le eno priložnost, da ga prehitim, vendar sem bil pri skoku predolg in tukaj je šlo vse v vodo. Mogoče je bila res druga polfinalna skupina nekoliko slabša, a na to se ne bom izgovarjal. Kot sem že rekel, prišel sem po zmago, zanjo pa moraš premagati vse tekmovalce. Povsem vseeno je, koga imaš ob sebi.«
Filip Flisar: Padci in poškodbe so sestavni del našega športa, je neugodna in nevarna disciplina. Foto Matej Družnik/Delo.
Očetovstvo ne bo igralo vloge pri lovu na kolajno
Flisar še vedno sanja o olimpijski kolajni, saj je to ena redkih lovorik, ki je v svoji zbirki še nima. S partnerko pričakuje prvega otroka, vendar pa hkrati že pogleduje k naslednjim igram: »Očetovstvo pri tem skoraj zagotovo ne bo igralo nobene vloge, dovolj pa sem nor, da kariero povlečem do prihodnjih iger, ampak glejte, kako je to. Včeraj, ko sem šel spat, sem si rekel, do olimpijske tekme je še 18 ur. A je dolgo trajalo, koliko ur mora šele preteči do Pekinga.«
»Sočustvujemo s poškodovanimi reveži«
Težko mu je predvsem, ker ve, da bo moral na novo priložnost ponovno čakati dolga štiri leta. Poudarja, da očitno njegov čas še ni prišel, in zatrjuje, da mu padci na velikih tekmah niso prišli do živega: »Padci in poškodbe so sestavni del našega športa, je neugodna in nevarna disciplina. Na to smo pripravljeni, pri nas nikoli ne veš, kaj se bo dogajalo. Odmori, ki jih je bilo danes kar veliko, nam ne pridejo do živega. Jasno pa je, da sočustvujemo z reveži, ki se poškodujejo.«
