Mož jeklenih živcev in železne volje

Ljubljana – Jakov Fak je tekmovalec z visokimi cilji, športnik iz pravega testa, človek močnih živcev. A prav nič ni šlo gladko na športni poti biatlonca iz Mrkoplja, kraja v Gorskem Kotarju, v katerem velja, da si moraš marsikaj v življenju prigarati. Mnoge ovire so mu pobrale več energije kot največji uspehi. A prav vsako je preskočil, kar je nazadnje potrdil z drugo olimpijsko kolajno v karieri.

Osem let je minilo od tiste jeseni, ko je na Hrvaškem javno povedal, da si želi kariero nadaljevati v slovenski reprezentanci. »To res potrebujem, zagotavlja mi vse potrebno. Želim si nadgraditi svoje delo in uspehe. Dovolite mi, da ostanem športnik,« je tedaj nagovoril odgovorno domačo športno srenjo. Hotel je nadaljevati uspešno športno zgodbo, ki sta jo pisala s trenerjem Urošem Velepcem, s katerim sta si priborila olimpijski bron v Vancouvru 2010. Pred tem je na svoj izjemen talent opozoril že na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu, na prizorišču zdajšnjih olimpijskih iger, kjer je bil v sezoni 2008/2009 bronast.

Bitka za slovenski dres je bila naporna, na Hrvaškem niso prav preveč želeli prisluhniti njegovim željam, ena od črnih misli, ki so mu tedaj rojile po glavi, je bila tudi ta, da konča kariero. A zgodba je dobila srečen konec. »Zelo sem ponosen nase, da sem vse to psihično vzdržal in se nisem zlomil,« je biatlonec z visokimi ambicijami komentiral, kako je obrnil nov list in o preteklem dogajanju ne bo več razmišljal. Kar je bilo, je bilo. Začel je novo zgodbo.

Sproščen in umirjen

Prav to je tista občudovanja vredna sposobnost, ki krasi psihološko močnega Jakova Faka. Tudi ko mu na tekmovališču ne gre, ali ko ga pestijo težave, zna predelati in preboleti poraze ter krivice. Fant se je od prelomnice, ko je prestopil v slovensko vrsto, do danes izoblikoval v moža za velika tekmovanja, sicer skromnega fanta, a z najvišjimi tekmovalnimi cilji. Leta 2011 se je moral soočiti še z eno nevšečnostjo. Na tekmi v Ameriki se mu je vkleščil členek v kazalcu desne roke, pravzaprav mu je prst zmrznil v hudem mrazu, katerega posledica je bila slaba prekrvavitev. Prav ta prst, s katerim sproža strele. Po vrnitvi v domovino je počrnel, rešilo ga je zdravljenje, vendar pa je s to nevšečnostjo izgubil pravi občutek v njem.

A Jakova, ko si začrta cilje, nič ne ustavi. Marca 2012 si je v Ruhpoldingu na posamični tekmi na 20 km pristreljal prvi naslov svetovnega prvaka v karieri. To je bila za slovenski biatlon zgodovinska zlata kolajna. »Na pogovor v slovensko hišo je prišel sproščen in umirjen, kot da se ne bi v torek zgodilo nič posebnega,« je tedaj zapisal Delov poročevalec Siniša Uroševič, kako se zna tudi po velikem uspehu hitro zbrati in pogled usmeriti naprej. Z mešano štafeto si je priboril srebro. Sezono pozneje je bil na SP v Novem Mestu bronast v šprintu, nato pa si v poolimpijski zimi po Sočiju, od koder se je vrnil brez odličja, zagotovil še drugi naslov svetovnega prvaka v karieri; takrat v skupinskem štartu. To je bila tudi njegova najboljša sezona v svetovnem pokalu, okronal jo je s tretjim mestom v skupnem seštevku.

Nič ni načelo zbranosti

Prav v tisti zimi si je želel spremembo in svežino, začel je delati po programu trenerja Tomaša Kosa, ki je nato v zimi 2015/2016 postal glavni trener slovenske reprezentance. A v taisti sezoni so se začele Jakove zdravstvene težave. Nadaljevale in ponavljale so se tudi v prejšnji sezoni, v kateri se je s tekmeci meril le enkrat.

A prav ob najpomembnejšem trenutku, v pripravah za olimpijsko zimo, v katerih se je spet vrnil pod Velepčevo trenersko taktirko, se je pobral po težkih izkušnjah, in se vrnil v velikem slogu – s tremi uvrstitvami na stopničke v svetovnem pokalu in olimpijskim srebrom. In prav nič ni zmotilo njegove zbranosti pri vzponu do drugega olimpijskega odličja v karieri – ne dve ponesrečeni tekmi, ne mraz, ne prst, s katerim je imel težave od prvega stika s korejskim prizoriščem ...