Tiskane izdaje
Izkušeni strokovnjak zaenkrat še zdaleč ne more biti zadovoljen s tistim, kar so pokazali tako Fak kot tudi njegove ukrajinske reprezentantke. A slednje so se v sklepnem predolimpijskem pripravljalnem obdobju borile z virozo, vodilnemu slovenskemu biatloncu zdravje v zadnjem času k sreči ni povzročalo težav. A zataknilo se mu je na strelišču že ob prvem tekmovalnem testu v Pjongčangu, nakar vrnitve k predstavam, kot jih je v tej sezono s svojo natančnostjo redno uprizarjal, ni bilo. Danes, ob 12.15, se bo poskusil predstaviti v lepši in zanj vsekakor prepoznavni podobi.
»Kakšnih izgovorov preprosto ni, kajti pripravila sva se za napad na kolajno. Če bi ohranil strelsko raven iz večjega dela sezone, bi tu zadel v šprintu vseh 10 tarč, potem bi bila njegova uvrstitev seveda povsem drugačna od dosežene (23. mesto, o. p.). Tako pa pri nastavitvi puške v vetru ni ukrepal, kot bi moral, malenkostni napaki sta ga tako že po prvem strelskem postanku oddaljili od sanj o kolajni v šprintu,« je poudaril Velepec in podobno kot njegov ugledni tekmovalec ni iskal opravičil: »Seveda vsi, ki ga spremljamo, vemo, da mu mraz ne ustreza, tukaj se temu pač ne da izogniti. V času prvih dveh moških preizkušenj je bilo 11 stopinj pod ničlo, toda ob močnem vetru je bilo počutje podobno tistemu pri minus 20. In ko povrhu na strelišču ni ravnal, kot bi moral, sproščenosti v smučini ni bilo.«
Vseeno mu je, če je 30. ali 40.
Fak je sicer po tekmi hvalil občutek na smučeh, konkurenčnost v teku, zlasti pripravo opreme in pri tem zaslugo slovenskih serviserjev pod vodstvom Anžeta Globevnika. »O tem sploh ni bilo dvomov. Dobro poznamo slovenski biatlonski servis, potem se ti zdi še večja škoda, ko odličen biatlonec ne krona forme in še povrhu hitrosti v smučini na tekmi s končnim rezultatom. A tako je to, ko že po spodletelem šprintu zaradi nenatančnosti ostane brez premika navzgor v zasledovanju. Tam je na prvem postanku leže od petih tarč zadel le tri. »Padel je pod 30. mesto in četudi odtlej ni bilo vse tako slabo, je bilo jasno, da pri njem ni bilo več čutiti niti popolne zbranosti niti tiste tekmovalne odločnosti. Če že ni v boju za vrh ali vsaj za uvrstitev med deseterico, je zanj popolnoma vseeno, če je 30. ali 40.,« se dobro zaveda trener, pod čigar vodstvom je Fak že osvojil olimpijsko kolajno, leta 2010 v Vancouvru.
»Prav vse je še mogoče in tudi te razmere, kot smo jih zaznali prve dni, za biatlon niso bile tako nenavadne. Pogosto je na strelišču zahtevno, vetrovnega pribitka v našem športu pač ni. Res je tudi, da moraš imeti srečo s strelskim mestom, tukaj so najboljša stranska, torej 1, 2, 29, 30, toda izgovorov ni, Jakov je storil manjši napaki pri nastavitvi, zato takrat ni bilo zadetih tarč,« jasno pove Velepec, s katerim seveda nismo mogli mimo zmede, ko je vodilni slovenski biatlonec po lastni krivdi prvič na tekmi doslej tekel en kazenski krog več, kot bi mu bilo sicer treba. »Vidite, tudi to se lahko zgodil, Jakov je že toliko doživel na svoji športni poti, bo pa pač še o tem nekoč pripovedoval otrokom in vnukom,« je na šaljivo stran ponesrečen uvod obrnil trener in nato poudaril, da se seveda vsi iz spremstva zdaj obremenjujejo z visokimi pričakovanji, toda ključno je, da tekmovalec ostane miren in se ne obremenjuje.
Ni prav, ko je tekma na OI
