Najprej med elito, nato pa končno obstanek

Gangnung – Črnoglede napovedi o prihodnosti slovenskega reprezentančnega hokeja po lanskem slovesu od najvišjega svetovnega razreda so risi na ledu spet zasukali. V slačilnico in na igrišče se je vrnil moštveni duh, prihod avtoritativnega finskega strokovnjaka Karija Savolainena je obrodil sadove, igralci se lahko spokojno vrnejo k svojim klubom.

Prav vse tudi tokrat sicer ni bilo brezhibno, prav za konec je udaril med moštvo dopinški primer Žige Jegliča, enega od treh reprezentančnih adutov iz cenjene KHL. Kako se bo njegova zgodba razpletala v prihodnje, še ni jasno, olimpijske igre je zapustil v temni senci in skozi stranska vrata, namesto da bi se s soigralci ponosno ozrl k dvema lepima zmagama proti ZDA in Slovaški ter odlični predstavi z Norvežani, v kateri smo pogrešali le več ploščkov v njihovi mreži. Urbasov gol ni zadostoval za končni uspeh in ponovitev četrtfinalnega nastopa tako kot pred štirimi leti v Rusiji, niso pa nikakor prepovedane sanje o tem, da bi risom tudi na naslednjih igrah, spet v Aziji, leta 2022 v Pekingu, pripadle vidne vloge.

Kajti ta turnir nikakor še ni labodji spev večjega dela pomebnih adutov, ki so zdaj stari okrog 30 let. Ob profesionalnem pristopu in nadaljevanju uspešne klubske poti bi Jan Muršak, Gašper Krošelj, Blaž Gregorc, Robert Sabolič, Rok Tičar, Jan Urbas, zlahka dočakali tudi naslednji olimpijski turnir – kajpak je ta čas največ ugibanj okrog usode in pričakovane kazni za Jegliča –, prihaja tudi novi val, med katerim naj bi izstopal novi uspešni učenec mariborske šole Jan Drozg. A obenem je tudi res, da bi risi morali začeti uresničevati načrt, pri katerem jim v zadnjih letih vedno znova spodleti – obstanek med najboljšimi 16 moštvi na elitnem svetovnem prvenstvu. V tem primeru bi imeli boljše izhodišče v kvalifikacijah za OI, ko pa bi se enkrat prebili med najboljših osem na svetovni lestvici, pa kvalifikacijskih skrbi sploh ne bi bilo več …

Pomladi na Madžarskem na prvi dve mesti

A do te ravni je še zelo dolga pot! Najprej bo namreč treba storiti prvi korak, aprila v Budimpešti v konkurenci gostiteljev, Kazahstancev, Italijanov, Britancev in Poljakov osvojiti enega prvih dveh mest in se tako vrniti med elito, na SP 2019 na Slovaškem. »Brez skrbi, zelo resno se bomo lotili naloge vrnitve med najboljše. Za skupne priprave bomo imeli približno dva tedna več kot zdaj pred olimpijskim turnirjem in četudi sem zelo zadovoljen s prikazanim na teh OI, sem prepričan, da lahko igramo še bolje,« je ob slovesu z osrednjo olimpijsko dvorano poudaril slovenski selektor Kari Savolainen.

Njegov prihod, potem ko je že sodeloval tudi z zadnjima selektorjema Matjažem Kopitarjem in Nikom Zupančičem, je razgrnil v slovenskem reprezentančnem hokeju nova obzorja, zdaj je spet več medsebojnega spoštovanja. Finec je temeljito, v slogu največjih reprezentanc, sestavil šestčlanski strokovni štab, obenem je očitno močan tudi na področju psihologije. Risi spet postajajo bolj samozavestni, sleherna dobra predstava, ki smo jih večinoma na zadnjem SP pogrešali, pa prilije svoj delež k moči slačilnice, sposobnosti na ledu so takrat bolj izrazite.

Sodeč po vsem videnem na turnirju je št. 1 te reprezentance Muršak, v svoji vlogi gara Rok Tičar, Anže Kuralt postaja eden od adutov prihodnosti, izkušnje iz DEL dobro denejo Janu Urbasu, iz češke extralige pa našemu najboljšemu branilcu Blažu Gregorcu, ustvarjalen je tudi Celovčan Mitja Robar, živahen njegov beljaški sosed Miha Verlič. O prvem vratarju očitno spet ni dvomov: Gašper Krošelj se vrača na raven olimpijskega kvalifikacijskega turnirja v Minsku, ko je pred svojo mrežo pogosto čaral.

Slovenija potrebuje nova igrišča

Slovo od Pjongčanga in hokejskega Gangnunga prinaša snidenje z vsakdanjo klubsko realnostjo po vsej Evropi, pričakovanje kazni za pozabljivega Žigo Jegliča in novi premislek, kako dvigniti sceno v domovini. Pred železarji in zmaji je končnica AHL, nato še boj za domačo lovoriko, pred hokejsko zvezo pa zdaj že nujno poslanstvo o zagotavljanju ustreznih razmer za prihod novih kopitarjev, muršakov, rodmanov, gregorcev itn. Vsaj Podmežakla in Tivoli potrebujeta namreč še eno ledeno ploskev ob dvorani za trening mlajših selekcij. Kot jo imajo v Celovcu, Gradcu, Salzburgu in kajpak vseh še bolj razvitih hokejskih deželah.