Ni vajen, da tekmeci švigajo mimo njega

Pjongčang – V središču pozornosti zadnjega slavnostnega večera v Slovenski hiši je bil najprej sobotni junak Žan Košir, a navzoči so nato enako glasno zaploskali tudi Jakovu Faku. Še enkrat so se spomnili njegove kolajne, prve na teh ZOI za Slovenijo. O Pjongčangu 2018, zadnjem zapletu s štafeto in načrtih prihodnosti je ob koncu spregovoril posebej za Delo.

Jakov, kaj se je pravzaprav dogajalo na tisti dan vašega načrtovanega sklepnega nastopa na igrah, nakar pa v tej moški štafeti niste nastopili?

Pravzaprav se je dogajalo že dan prej, ko sem po uradnem treningu za tekmo povedal trenerju Tomašu Kosu, da se ne počutim dobro, lotevali so se me krči, prave moči ni bilo več. A prepričeval me je, naj nastopim, da sem tudi na svoji slabši ravni lahko še vedno konkurenčen. Šel sem na kolo in raztegovanje v upanju, da bo naslednje jutro bolje. Pa ni bilo.

A šele tri ure pred začetkom tekme so nam iz reprezentance sporočili, da vas ne bo na štartni črti …

Meni je prav žal, da je med trenerji in tudi drugimi tekmovalci prišlo do komunikacijskega šuma. Lahko bi vse skupaj, kot sem vam dejal, rešili že dan prej. Lenart Oblak bi se ustrezno pripravil na štart, zdelo se mi je prav, da če ga imamo tukaj, mu lahko omogočimo vsaj en nastop. Ne pa, da je bilo na koncu videti, kot da jaz nočem nastopiti za slovensko štafeto.

Odmevala pa je tudi izjava vašega sotekmovalca Klemna Bauerja, češ da je razočaran nad vami. Ste govorili o tem z njim?

Takoj ko je prišel s tekme, je prišel k meni v sobo in mi dejal, da bo očitno prišlo do napačnega tolmačenja njegovih besed. Povedal mi je, da je preprosto razočaran, ker nisem imel dovolj moči za še eno tekmo, žal mu je bilo, da so me napori tako izčrpali. Nikakor pa si ni mislil, da sem ga osebno razočaral. Sicer pa: za štafeto naše reprezentance sem vedno rad nastopil, le redko sem jo zaradi slabega počutja moral izpustiti.

Kaj pa če bi izpustili tekmo mešanih štafet in bi si bolj odpočili pred to sklepno prestižno tekmo?

Iz sedanjega zornega kota bi bilo tako zagotovo bolje, a takrat še nisem vedel, da me bo tako pobralo.

Kako je o tem razmišljal vaš osebni trener Uroš Velepec?

Nisem se niti toliko pogovarjal z njim o tem, on je moj mentor, ni pa nujno, da sva iz dneva v dan skupaj. Zlasti v Pjongčangu ne, kjer vodi ukrajinske biatlonke in z njimi biva v sosednji zgradbi olimpijske vasi. A pravim vam, tu se je dejansko zataknilo v interni komunikaciji med trenerji. Škoda.

Očitno po vseh težavah prejšnjih dveh sezon in še zadnji decembrski virozi še niste na vaši najvišji ravni?

O tem sem si že nekaj časa na jasnem, zamisliš se posebej, ko vidiš, kakšne posledice nastanejo po naporih na posamičnih preizkušnjah. Prav žal mi je, da z enim zgrešenim strelom nisem bil več konkurenčen, najbolj pa me je bolelo, ko sem videl, kako so me tekmeci prehitevali v zadnjem krogu skupinskega štarta. Včasih ni bilo tako. Na ravni moje običajne pripravljenosti je nekdo moral biti pravi junak, da je švignil mimo mene. A dobro, kolajno imam, zato sem vesel.

To kolajno vam je bilo verjetno tudi po psihološki plati težje osvojiti kot tisto pred osmimi leti v Vancouvru?

Nedvomno. V Kanado takrat nisem prišel po kolajno, zdaj pa sem si jo začrtal kot cilj. No, po njo sem šel že pred štirimi leti v Soči, a takrat sem bil tik pred OI v slabšem zdravstvenem stanju kot zdaj.

Čez poldrugi teden vas čaka nadaljevanje sezone na Finskem. Kako bo v boju za skupno 3. mesto v svetovnem pokalu, vaš udarni tekmec Anton Šipulin bo svež in motiviran pričakal zadnji del zime, potem ko mu niso dovolili nastopa na teh OI?

Zagotovo si je dobro odpočil, toda ne bojim se niti njega niti Simona Schemppa ali kogarkoli drugega v tem sklepnem boju za 3. mesto. Takoj po vrnitvi v Slovenijo me čakajo različne obveznosti, nato bom vso pozornost do odhoda v Kontiolahti namenil treningu na Pokljuki.

Že razmišljate o naslednji sezoni, kako ji boste pristopili?

Najprej moram počakati, kako ji bodo pristopili pri reprezentanci. Pomembno bo, kaj si bo vodstvo začrtalo za cilj, pred to zimo namreč ni bilo zaznati te smeri, po kateri bi se jaz boril za najvišja mesta. Dosedanje vodstvo zbora za biatlon so pri SZS potrdili za prihodnost, treba se je usesti za mizo, predstaviti posamezna mnenja, videti, kako bo s trenerskim štabom. Nato vam bom lahko več povedal tudi o ciljih.

Pa si predstavljate, da bi se pod Velepčevim vodstvom pripravljali tako kot lani?

Zdaj si to lahko predstavljam, pred lanskim pripravami pač nisem mogel vedeti, kako uspešen bom pri vsem tem. Delal bi tako, da bi dosegal vrhunske rezultate. Glede Uroša pa ne vem, kako bo z njegovo vlogo v Ukrajini, saj ima pogodbo do konca olimpijske sezone.