Podobno pot ubrati proti veliki Rusiji

Gašper Krošelj: Vratar med osrednjimi junaki zmage proti Američanom.

Objavljeno
14. februar 2018 20.41
Siniša Uroševič, poročevalec
Siniša Uroševič, poročevalec
Gangnung – Ni dobrega moštva brez zanesljivega vratarja. Staro hokejsko pravilo se je pokazalo v svoji podobi tudi včeraj, ko je k veliki zmagi slovenskih reprezentantov proti izbrani vrsti ZDA izjemen delež prispeval tudi Gašper Krošelj. Slovenski ris, ki si klubski kruh služi na Danskem, se seveda veseli nadaljevanja olimpijskega turnirja.

Kako bi se ozrli k tej predstavi in očitno novemu mejniku v slovenskem reprezentančnem hokeju?

Ni bilo preprosto, sem pa navdušen nad bojevitostjo in odločnostjo soigralcev. Fantje so bili razpoloženi za vrhunsko predstavo in jo na koncu tudi uprizorili.

Kje so se skrivali tisti ključni trenutki na poti k zmagi?

Spomnim se številnih naših dobrih predstav iz preteklosti, tudi takšnih, ko smo bili zelo blizu zmage, pa je nato nismo dosegli. Tudi zato sem si tokrat želel, da bi dosegli kakšen gol, končno nam je to v zadnji tretjini uspelo, zato se zdaj tudi veselimo dveh točk.

V vratih vam ni bilo dolgčas, že od uvoda so Američani odločno napadli, sprožili precej nevarnih strelov …

Pravzaprav je bilo zame vseskozi nevarno. Dobro, res so nas napadli prav od začetka, toda tudi po njihovem prvem golu se to kaj prida ni spremenilo. Igrali so ofenzivno, v svojem prepoznavnem slogu, odgovornost v vratih kot tudi med mojimi soigralci v polju je bila nenehno navzoča. Najbolj nevarno zame pa je bilo takrat, ko smo zaostanek znižali na 1:2. Takrat namreč usmeriš sile v napad, ob tem pa hitro pozabiš na koga od tekmecev. Garaš za tisti gol, ga dosežeš, nakar se ti v hipu lahko vse sesuje.

A tudi po zasluženem izenačenju ni bilo lahko, kako se spominjate podaljška?

Nenehno je nad teboj pritisk, misliš si – zdaj gre pa zares! Fantom lahko le čestitam za prikazano v tistih odločilnih minutah tekme.

Kako je bilo v slačilnici pred zadnjo tretjino in ob zaostanku z 0:2?

Tiho in zbrano. Vsi smo razmišljali o tem, da tekme še ni konec.

Kaj pa pred podaljškom?

Rad bi vam povedal, pa ne morem. Takrat sem bil namreč v svojem svetu.

Pa se vam zdi raven te igre, ki ste jo prikazali, podobna tisti s kvalifikacijskega turnirja v Minsku?

Zelo podobna. Gre v bistvu za ta slog hokeja v visokem ritmu. Le da tokrat nismo imeli Anžeta Kopitarja.

Ki ga tukaj najbrž močno pogrešate?

O tem ni dvoma, zelo nam manjka. Sicer pa so takšni turnirji vedno kakovostni, moraš biti pripravljen za visoko raven, drugače lahko na uspeh kar pozabiš.

Zdaj je pred vami ruska ovira.

Uf, poskusili bomo še kaj storiti proti veliki ekipi Rusije, vsi vemo, kako dobri hokejisti so tam, morda se bomo morali več braniti kot na tej tekmi, predvsem se moramo nalog lotiti zbrano in potrpežljivo. Najbrž bo treba čakati na svoje priložnosti, seveda se veselimo novega izziva.

A naloga je zahtevna, kaj pravite na spored treh tekem v štirih dneh?

Meni je tako bolje, kaj bi sicer tukaj počel?

Smo pa sredi februarja, najbrž ni naključja, da je v tem času slovenska reprezentanca vedno na visoki ravni?

To je najboljši mesec za igranje na visoki ravni. Sredi sezone si v polnem tekmovalnem ritmu, bliža se klubska končnica. Povsem drugače je aprila in maja. Takrat je predvsem težje za tiste, ki so s svojimi klubi že izpadli, pogrešajo tekme in se morajo še pripraviti na svetovno prvenstvo. Tudi utrujenost udari po dolgi sezoni, Zdaj smo precej bolje »prištimani«.