Tiskane izdaje
Če bi se ozrli k prejšnji zimi, bi lahko na Jakova Faka kot zdaj spet enega udarnih slovenskih adutov na osrednjem tekmovanju sezone kar pozabili. Kopica težav, predvsem zdravstvenih, mu je preprečila uresničevanje ciljev v predolimpijski sezoni. A nato je decembra 2017 spet zablestel. Toda pred dnevi se mu je »zgodil« še zaplet z vlogo slovenskega zastavonoše na igrah.
Jakov, potem ko ste odkljukali zadnji nastop v Anterselvi, ste se v miru začeli pripravljati na olimpijske igre. Povrhu ste bili med tremi kandidati pri slovenski reprezentanci za vlogo zastavonoše, a ste se na koncu umaknili. Kaj se je zares zgodilo?
Ko so me iz OKS in SZS povabili, da bi nosil slovensko zastavo na uvodni slovesnosti, sem bil zelo počaščen. Odkar sem prestopil k slovenski biatlonski reprezentanci, sem vselej zelo zavzeto tekmoval, se nato veselil uspehov. Ponosen bi bil, če bi me na koncu izbrali za zastavonošo, toda po številnih negativnih odzivih na družbenih omrežjih sem se zamislil. Dobro, če se že nisem hotel ukloniti anonimnim zapisom, mi je bilo vsega dovolj ob pogovoru v športnem časniku. Ko sem dobil vprašanja o navijanju med Hrvaško in Slovenijo, ali če se čutim sposobnega opravljati nalogo na uvodni slovesnosti, sem se odločil, da se raje ne bi izpostavljal.
Pa so vas ta vprašanja kot tudi zapisi na medmrežju tako prizadeli?
Nikakor ne bi hotel, da bi se posledice širile. Nisem se hotel postavljati v vlogo kakšnega razsodnika, nočem se vmešavati k arbitražam, še najmanj pa si želim, da bi imela nevšečnosti moja družina. Zahvaljujem se za zaupanje in podporo, žal so me okoliščine prisilile k umiku.
Kako se zdaj, iz zornega kota zadnjega odštevanja za olimpijski nastop, ozirate k tako spodbudnemu uvodu v sezono?
Priznam, štart v sezono je bil nad osebnimi pričakovanji. Ker sem pač prestal dve res mučni leti, preprosto nisem mogel vedeti, kam natančno sodim. Nato pa se je zgodilo: že na prvi postaji zime v Östersundu sem se vrnil na stopničke!
Vas je to močno presenetilo?
Povem vam, nisem dvomil o svoji telesni pripravljenosti po res kakovostnem poletnem treningu, toda vseskozi sem vadil v skupini ukrajinskih reprezentantk. So natančne strelke, a povsem merodajne primerjave zame le ni bilo. Dokler res ne veš, kako bo s tekmovalnim občutkom po tako dolgi odsotnosti, si preprosto nočeš nalagati prav visokih pričakovanj.
Med zadnjimi pripravami za OI je Jakova zmotil le zaplet okrog zastavonoše na uvodni slovesnoti. Foto: Matej Družnik/Delo
Sledilo pa je nato še uspešnejše nadaljevanje sezone v Avstriji, kjer ste se v obeh posamičnih nastopih uvrstili med najboljše tri?
Seveda mi je bilo vse skupaj po uspešni premieri pri priči lažje. Imenitno je tako začeti sezono, žal pa se me je nato, prav v tistih decembrskih prazničnih dneh, lotila viroza. Zaradi te nato nisem opravil vseh začrtanih podrobnosti treninga, kar je bilo takoj vidno na uvodni januarski tekmi v Oberhofu in nato v Ruhpoldingu. A z izjemo tistega ponesrečenega zasledovanja, ko so me prehitevali tisti, ki sem jih ponavadi pohrustal kot za malico, ni bilo tako slabo. Jasno je, da sem moral vložiti veliko energije za vrnitev na decembrsko raven.
Kako se ozirate k sklepnim pripravam na prizorišču iger?
Všeč mi je, da bomo v Pjongčangu dovolj zgodaj, spoznali prizorišče, se privadili na časovno razliko, v miru pripravili. Bomo videli, kako bo vse skupaj tam urejeno, a verjamem, da ne bo zapletov.
Pjongčang si glede na vašo prvo kolajno na velikem tekmovanju najbrž ohranjate v lepem spominu.
Ne pretiravam, ko vam povem: to je eden mojih najlepših spominov na dosedanji športni poti! Bil sem še domala novinec med velikani biatlona, a sem jih presenetil z nastopom za kolajno na tistem svetovnem prvenstvu 2009. Zato se seveda prav rad vračam na to prizorišče, obenem pa se s prihajajočimi igrami prav posebej ne obremenjujem. Verjamem v svojo dobro pripravljenost in v možnost za visoke uvrstitve, a spet je tako, dokler ne bo začetka tekmovanja, so napovedi nehvaležne. Z optimizmom pa me vedno znova navdahne strelski učinek v tej sezoni. Tudi na OI bi bil rad tako natančen kot na decembrsko-januarskih postajah svetovnega pokala.
Kje ležijo skrivnosti vašega vzpona na strelišču?
V kakovostnih pripravah. Vrhunski šport je danes zgodba, v katero moraš veliko vlagati. Če boš nenehno vadil na enem strelišču, v iz dneva v dan podobnih razmerah, boš težko napredoval. Sem ambiciozen, rad bi delal z jasno strategijo iz leta v leto višjih ciljev. Zato moraš vaditi na progah različnih profilov, streljati v vetru in dežju, se med pripravami prilagajati na različne vremenske izzive.
Razmišljate o kristalnem globusu?
Ohranjam željo, da bi bil v skupni razvrstitvi višje, kot sem bil doslej (3. mesto, o. p.), toda za to moramo delati vsi, od vodstva naprej. Globus je res težko osvojiti, vse okoliščine morajo biti brezhibne, moraš imeti ekipo, s katero delaš in ji zaupaš. Podobno, kot se je svojih ciljev lotila Tina Maze in nato za njo Ilka Štuhec.
A vrniva se h kratkoročnemu cilju, olimpijskim igram, zdaj jih vendarle, če seveda tik pred zdajci ne bo kakšnega zapleta, pričakujete bolj spokojno kot pred štirimi leti Soči s poškodbo rame?
Drži, nobenega strahu ni, kaj bo. Tam ni bilo vse sijajno, toda na koncu se mi je v drugem tednu s četrtim mestom za las izmuznila kolajna. Škoda zaradi tistih težav na začetku, toda na to se ni smiselno ozirati. Zdaj bom na svojih tretjih olimpijskih igrah in verjamem, da zame ne bodo zadnje.
Kaj pričakujete od spektakla v Aziji?
Glede dosežkov je, kot se vam dejal, težko napovedovati, dokler se vsi ne zberemo na prizorišču in ne opravimo prve preizkušnje. Glede organizacije iger sem brezskrben. Seveda so v Južni Koreji drugačne navade od tistih, ki smo jih vajeni na večini biatlonskih prizorišč v sezoni, a dovolj bo časa za prilagajanje in spoznavanje. Ne nazadnje je tako, da te tudi v svetovnem pokalu, pa čeprav kraje že dolgo poznamo, lahko kaj preseneti. Ni ustaljenega ritma, sleherno prizorišče ponuja svoje zakonitosti, tudi sporedi disciplin so od postaje do postaje drugačni.
Tukaj bo za vas, tako kot na slehernem svetovnem prvenstvu, spored jasen: v dveh tednih bodo na pladnju prav vse discipline biatlona, razen teh nazadnje preizkušenih mešanih dvojic.
Zato bo zelo pomembna razporeditev moči. Na velikem tekmovanju – in tako bo tudi tu – pogosto odloča sposobnost regeneracije. Po naporih si moraš privoščiti kakovostno hrano, miren počitek, sprostitev. Tekme si sledijo v zelo zgoščenem ritmu, ni časa za improvizacijo in odpravljanje hudih napak. A ker sem z večino opravljenega doslej v sezoni zadovoljen, verjamem, da bom tudi v Pjongčangu tekmoval na visoki ravni.
