Azijci in šport

Napočil je dan slovesa od Koreje in azijskega dela sveta. A drugačen kot nekoč, ko so tu dolgo čakali na velike športne dogodke, v naslednjih štirih letih si bodo sledili kot po tekočem traku: SP v nogometu in atletiki (Katar), plavanju (Koreja in nato še Japonska), košarki (Kitajska), naslednje poletne OI (Japonska) in spet zimske (Kitajska). Zanimiv in ambiciozen je glede prirejanja spektaklov ta del zemeljske oble, a po domala treh tednih v Pjongčangu mi ni težko zapisati – športne vznesenosti in pripadnosti tu ni zaslediti.

Na večini smučarskih tekem so bile na tribunah opazne številne luknje, ob progi v biatlonu in teku ni bilo nikogar razen trenerjev in reprezentančnih spremljevalcev, vstopnice za hokejske tekme so nekaj minut pred začetkom ponujali na praznih blagajnah kot v Tivoliju za alpsko ligo. In ko sem si po prvem obisku Slovenske hiše, ki je bila v gorskem predelu, mislil: dobro, tukaj ni prav veliko domačih prebivalcev, pa zato pridejo na obisk le naključni mimoidoči, so mi gostitelji v Slovaški hiši, ta je stala na najbolj prometni ulici Gangnunga, mesta z nekaj več kot 200.000 prebivalci, potrdili domneve: Korejcev šport ne gane kaj prida. »Tukaj smo imeli veliko domačih obiskovalcev, saj je na tej ulici največ gostinskih lokalov. Domačini so bili radovedni in prijazni, a nam ni šlo v račun, da je veliki večini med njimi za šport figo mar. Tudi mladini. Tukaj nihče ne trenira niti nogometa, niti košarke, niti odbojke, kaj šele zimskih športov. Kaj takšnega si težko predstavljam na Slovaškem, tudi v Sloveniji, saj smo si po razmišljanju podobni. Oboji imamo radi naravo, kolo, smuči, planinstvo,« sem lahko le prikimal Alexandri, zgovorni menedžerki osrednjega centra Slovakov med ZOI, ki mi je ob vprašanju, kaj potemtakem počenjajo mladi Korejci ob prostem času, dejala: »Telovadijo z možgani. Obiskujejo tečaje matematike, fizike, tujih jezikov.«

Tu bolj zaradi svojih nespornih sposobnosti trženja in temeljite organizacije prirejajo velike športne dogodke. Svet gre v svojo smer, Marcel Hirscher kot aktivni tekmovalec ne bo dočakal OI v Schladmingu ali Kitzbühlu, Marit Bjørgen in Aksel Lund Svindal pa ne na Holmenkollnu ali na strminah nad Lillehammerjem. Ostal bo lep spomin na zimske pravljice nekoč v osrčju alpskega ali nordijskega sveta, Koreje pa se bom spominjal s prireditvami rekordno majhnega števila obiskovalcev, a seveda tudi po tem, da niti en avtobus v treh tednih ni zamudil niti za minuto, da ni bilo mrkih pogledov varnostnikov, da so prostovoljci tekmovalci v prijaznosti. Ter da pripravljenost na pomoč med kolegi še vedno takoj udari na plano. Ko mi je sredi iger odpovedal prenosni računalnik, ga je radijski tehnik Damijan poskusil oživeti, pa, žal, ni šlo, takoj sta mi posodila rezervnega Tomaž in Igor, kolega iz Slovenske tiskovne agencije, tudi Slovak Peter in Poljak Michal sta mi pri priči dejala, naj se oglasim pri njiju, če potrebujem pomoč.