Čiste zaščititi, grešnike kaznovati

Ljubljana – Le še en teden loči prireditelje in športnike do uvodne slovesnosti zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu, a zdaj je udaril na plano novi zaplet. Mednarodno športno razsodišče (CAS) je namreč ugotovilo, da je bila 28 ruskim športnikom storjena krivica. Ni dokazov za dopinško zlorabo, zato bi jim pri MOK morali omogočiti nastop na OI.

Ko je ruske športnike doletela kazen zaradi dopinških grehov v pretklosti, zlasti na OI 2014 v domačem Sočiju, je v največji državi na svetu pri priči splahnelo zanimanje javnosti za prihajajoči spektakel v Pjongčangu. Tisti najbolj razkurjeni so razmišljali o bojkotu, toda vplivni predsednik Vladimir Putin se je vseskozi zavedal, da bi bile ob kakšni nepremišljeni in nagli revolucionarni potezi posledice za državo in šport še precej hujše od obstoječih: torej da izbrana vrsta v Koreji lahko nastopi le pod nevtralno zastavo in brez kakršnihkoli nacionalnih simbolov ter da za stroške temeljitih protidopinških raziskav iz Moskve morajo v Lozano nakazati 15 milijonov dolarjev. Nato pa natanko 39 športnikov ni dobilo vabila za nastop v Pjongčangu ...

In zdaj, ko se je oglasilo Mednarodno športno razsodišče z besedami, da je 28 športnikov doletela neupravičena kazen? Po prvem valu veselja v Rusiji je sinoči spregovoril predsednik. »Seveda ob tej zadnji novici z naslova športnega razsodišča ne more biti drugače, kot da se veselimo, saj smo dočakali potrdilo, da večina naših športnikov ni zlorabila dopinga. Toda obenem se ne smemo prepustiti evforiji, ker je pred nami še cel kup nalog,« je v izjavi za nacionalno agencijo TASS poudaril Putin.

Eden sprva obtoženih Aleksandr Tretjakov, v Sočiju olimpijski prvak v skeletonu, je bil že navdušen nad spoznanjem, da so ga ob zaslišanju na CAS povsem drugače obravnavali kot na MOK (»Tam me sploh niso hoteli poslušati …«), ostaja pa pri odločitvi, da zlate kolajne ne bo nikomur vračal. V osrednjem komentarju dnevnika Sport Ekspress pa so med drugim zapisali: »Prav bi bilo, da nam vrnejo zastavo in himno.« Iz Olimpijskega komiteja Rusije pa so takoj po novici o 28 neupravičeno kaznovanih športnikih pisali na MOK, naj do petka, 2. februarja, omogočijo 15 olimpijcem nastop v Pjongčangu. Drugih 13 iz te skupine namreč ni več na seznamu kandidatov.

Delova infografika

Kolektivne kazni protipravne in nemoralne 

S pravnega vidika se zdi primer precej jasen. »Razsodbe ne morem komentirati, ker je nisem prebral, lahko pa povem svoje načelno stališče. Sem za to, da se vse tiste, ki so storili dopinške prekrške, kaznuje, in vse tiste, ki so čisti, zaščiti. Če ni dovolj dokazov za obsodbo, je treba športnikom dovoliti nastop na igrah,« pravi Janez Kocijančič, po izobrazbi doktor pravnih znanosti, ki ob tem opozarja, da suspenz teh ruskih športnikov za MOK še vedno velja, saj se pač pri krovni športni organizaciji odločajo, koga bodo vabili na igre. A po njegovem mnenju bi morali imeti vsi tisti, ki jim doping ni dokazan, pravico nastopa. Kocijančič je sicer v preteklosti že izrazil nasprotovanje kolektivni kazni, pri tem seveda ostaja. »Kolektivne kazni so protipravne in nemoralne, treba je kaznovati tiste, ki se jim prekršek dokaže, ne pa narodov, držav, olimpijskih komitejev,« opozarja, pri čemer je bil skeptičen tudi do kompromisa, da je MOK na OI povabil določeno število ruskih športnikov. »Kompromis omogoča kar številčno udeležbo Rusije in ta se mi zdi sicer zelo pomembna, ker je Rusija največja država na svetu s številnimi olimpijskimi uspehi. Če čisti športniki iz Rusije ne sodelujejo, ogrožajo identiteto OI. Sam ne vem, kako bi postopal v njihovem položaju, mnogi pogoji, ki so jim jih postavili, so namreč žaljivi,« dodaja Kocijančič.

Z njim se strinja še en pravnik, Luka Steiner, predsednik strokovnega sveta za šport vlade RS, ki opozarja na škodo, ki jo trpijo čisti in pa mladi športniki. »Vsak doping je treba izkoreniniti, ničelna toleranca je po mojem mnenju minimalni higienski standard, vendar pri tem ne smeš škodovati poštenim. Pri sistemu sankcioniranja je treba biti zelo previden, da ne zajame tudi ciljne skupine, ki ni ne kriva ne dolžna, a vseeno plačuje ceno. To ni ne pravno ne športno,« opozarja Steiner, ki je še kot direktor atletske zveze zelo pozorno spremljal ruski dopinški vihar, ki se je začel prav v atletiki. Prav tako nasprotuje generalnim sankcijam, o zmagi prava pa pravi: »Pravo je lahko v športu prisotno kot podporni, ne odločilni element. Čim manj prava in čim več športnih vrednot, to je prava pot.«

Nekdanji veslač Iztok Čop, ki se delno strinja z obema vpletenima stranema, upa, da bo ruski primer v bodoče odvračal od sistemskega dopinga. »Na države, ki so nagnjene k temu, bi morali pritisniti drugače kot zdaj, ko so kaznovani samo športniki in še kakšen grešni kozel. Tisti, ki delujejo v ozadju, se bodo tako ali drugače znotraj sistema spet postavili na noge, športniku pa ne moreš povrniti nastopa na OI, če, na primer, mesec dni po njih ugotoviš, da je bil obtožen po krivem,« pravi Čop in opozarja tudi na pomembnost ozaveščanja športnikov, da doping ni prava pot, največja grožnja za grešnike pa je zanj, da se lahko vzorci hranijo čim dlje, saj nihče ne ve, kaj bodo lahko z novimi metodami odkrili čez deset let.