Dilema: je kriv športnik ali sistem?

Ljubljana – Medtem ko direktor Slovenske protidopinške organizacije (SLOADO) Jani Dvoršak s prstom kaže izključno na malomarnost grešnika Žigo Jegliča, je dolgoletni športni funkcionar Tomo Levovnik krivdo za dopinški škandal pripisal sistemski napaki, za katero je objektivno odgovorna tudi Dvoršakova agencija.

»Dejstvo je, da je vzel zdravilo, ki ga je treba v okviru protidopinških postopkov prijaviti. Ni mi jasno, kako se je to lahko zgodilo, in tudi jezi me, saj to športnikom stalno ponavljamo. Res ne vem, kaj naj še naredimo, da se to ne bo ponavljalo,« je sprva za STA povedal Dvoršak, med drugim član slovenske olimpijske delegacije iz Pekinga 2008. Na dodatna vprašanja Dela je še malce bolj osvetlil svoje poglede. Je res lahko krivda zgolj igralčeva, ali bi te stvari morale biti sistemsko urejene? Ne nazadnje ima slovenska hokejska reprezentanca v Pjongčangu tudi zdravnika Klemna Stražarja, ki bi verjetno moral vedeti, kaj jemljejo njegovi varovanci …

»Poglejte, po mojem mnenju v takšnem primeru velja načelo objektivne odgovornost, ki govori, da je vsak športnik sam odgovoren za vse, kar vnese v svoje telo. Zelo podobno je tudi pri zdravilih. Če je Jeglič vzel sporno zdravilo in o tem ni obvestil reprezentančnega zdravnika – pa ne samo to, on bi moral obvestiti tudi vodstvo olimpijske delegacije –, je to njegova odgovornost. V tem smislu jaz razumem njegovo izjavo, saj drugih informacij nimam. Govorim samo o tem, kako ti postopki potekajo. Mi imamo postopek terapevtskih izjem zelo dobro razdelan, natančno vemo, kdo je za kaj pristojen in odgovoren. Če športnik ne pove, da uporablja zdravila in zanje nima ustreznega dovoljenja, je to njegova odgovornost,« je svoj pogled predstavil Dvoršak, ki pričakuje, da bo igralca doletela precej stroga kazen. Ob tem je povedal, da omenjena zdravila pomagajo zgolj astmatikom, ker krepijo funkcijo pljuč, navadnemu človeku pa ne. »Če bi Jeglič obvestil zdravnika, ta pa bi prijavil terapevtsko izjemo, bi bilo vse v redu. Tukaj je šlo za čisto malomarnost,« je dodal.

Športniki niso dovolj ozaveščeni

Močno drugačno je mnenje Levovnika, dobitnika Bloudkove nagrade za dolgoletno delo v športu, ki je bil vodja slovenske delegacije na njenih prvih ZOI v Albertvillu 1992. »Presenečen in razočaran sem, ker sem že leta 1995 objavil publikacijo, ki je bila namenjena prepoznavanju problematike dopinga in ozaveščanju. Moram reči, da sem lahko kar kritičen do slovenske protidopinške agencije, saj je očitno, da ji ne uspe prepričati športnikov, da je nujno zlo, da se stoodstotno držijo pravil, ki so jasno napisana. Najbrž obstajajo metode, ki bi bolj spodbujale športnike, pa ne samo njih, ampak tudi vse spremljevalce. V zadnji oddaji, ki sem jo gledal po televiziji, so govorili samo o trenerjih, ampak to sploh ne drži. Trenerji niso geniji za vse, zato pa so tukaj zdravniki, fizioterapevti in celotne ekipe, ki bi morale biti bolje usposobljene za področje dopinga, kot so,« opozarja Levovnik, ki ima s tem dolgoletne izkušnje: »To smo skušali urejati že na ZOI 1992, že takrat smo skoraj padli v past, pa se je na srečo izkazalo, da ni šlo za doping. Že v časih stare Jugoslavije smo imeli zelo močno medicinsko komisijo, ki je bila med OI maksimalno angažirana na ozaveščenosti, kaj je prepovedano in kaj ni. Imela je popoln nadzor nad tem, kaj kdo potrebuje kot dodatek pri hrani in pijači in vsem tem.«

Športniki sami ne morejo vedeti za vse nevarnosti, ki prežijo nanje, ko vzamejo navadne kapljice za oči in podobne banalne stvari, nadaljuje Levovnik. »Če so fantje ali dekleta res bolni, to ne more biti prepuščeno njim samim. Naš zdravnik bi moral biti seznanjen z Jegličevo astmo. Res pa je, da pri nas nimamo profesionalno organizirane medicine športa, ti zdravniki v reprezentancah so tako zgolj ljubitelji in volonterji. Pri hokejistih je denimo dr. Stražar ortoped. Doping pa je stroka, brez strokovnjaka za področje dopinga ne bo šlo. Stražar je super fant, sposoben, veliko ve, najbrž pa ne more biti tako angažiran pri dopingu, da bi lahko bil stoodstoten. To so sistemske napake. Zato ne moremo govoriti o samostojni krivdi hokejista. Tudi na prizorišču v Pjongčangu bi morali imeti organizirano neprestano spodbujanje ozaveščenosti, pa tudi nadzor nad tem, kaj kdo je in kaj jemlje,« je povedal Levovnik.

»Tukaj so pasti, ki se jih niti ne zavedamo. Da kar tako vzameš nek sprej in si ga stisneš v usta, je nesprejemljivo. Najmanj, kar je, bi morali športnikom dati nekakšno brošuro, ki bi jo morali imeti ves čas ob sebi. Jeglič je to zdravilo dobil že pred leti od klubskega zdravnika, to ni bilo nekaj novega. Prav zato bi morala imeti Slovenija tudi na OI človeka, ki bi športniku povedal, kaj sme in česa ne,« je svoj pogled za Delo predstavil Levovnik.