Evropejci tega ne razumete …

Pjongčang – Če bi severnokorejski drsalec Džong Kvang Bom v sredo padel samo enkrat na kvalifikacijski tekmi na 500 metrov, bi morda slišali samo nekaj komentarjev o tem, ali je 17-letnik dovolj dobro pripravljen, da tekmuje v svetovni drsalni eliti. Toda ko je padel tudi po ponovljenem štartu, so mnogi posumili, da je to storil zaradi drugačnih razlogov. In to domoljubnih.

Džong je pri prvem štartu padel in ko se je po trebuhu drsal naprej, se je mnogim zazdelo, da se je poskušal z roko dotakniti drsalke japonskega tekmovalca Rjosukeja Sakazumeja. Kmalu po ponovljenem štartu je Džong spet padel in spet se je znašel pred Japoncem.

Sakazume je povedal, da ne verjame, da bi severnokorejski tekmovalec to naredil namerno. »Njegova roka se je naključno znašla ob moji drsalki, ko je padel,« je dobrodušno povedal Japonec, ki je po tretjem štartu zasedel drugo mesto in se uvrstil v naslednji krog. Džonga so diskvalificirali. Južnokorejski gostitelji olimpijskih iger nočejo govoriti o tem, kar se je dogajalo na ledu.

Ljubosumja ni mogoče prezreti

Toda na teh OI je kratko malo nemogoče, da ne bi govorili o ljubosumnosti med Korejci in Japonci. Ženska hokejska reprezentanca združene Koreje je igrala popolnoma drugače na tekmah proti Švicarkam in Švedinjam kakor na tekmi proti Japonkam. Ne samo, da so Japonkam dale edini gol, ki so ga dosegle na OI, ampak so jim bile skoraj enakovredne, saj jih očitno ni spodbujal samo športni zanos.

In če sta Koreji na katerem koli področju nesporno enotni, je to gotovo na tekmovanjih proti Japonski, ki je v kolektivnem spominu Severa in Juga še vedno kolonizatorka in nepresegljiv predmet sovraštva. Pri tem nič ne pomaga, da je japonska zasedba Korejskega polotoka trajala od leta 1910 do 1945 in da je od kapitulacije dežele vzhajajočega sonca – to se je poleg tega zgodilo po atomskem bombardiranju dveh japonskih mest – minilo že skoraj 73 let.

»V Evropi tega ne morete razumeti,« mi pove Čun Jung Vu, nekdanji svetovalec za državno varnost enega od prejšnjih južnokorejskih predsednikov. »Tu zgodovina prevladuje nad sedanjostjo. Imamo nerešena vprašanja iz preteklosti, ki obremenjujejo odnose v Aziji … In to zato, ker je bil japonski kolonializem na Korejskem polotoku drugačen od evropskega na Bližnjem vzhodu ali v Afriki.«

Vprašam ga, po čem sta se razlikovala med seboj, in Čun priznava, da je to težko razumsko pojasniti. Toda nato mi ponudi razlago, ki sem jo slišala tudi od drugih južnokorejskih uradnih predstavnikov in intelektualcev. »Osebno ne mislim, da je bila Koreja takrat bolj civilizirana od Japonske, vendar je bila korejska elita takrat o tem trdno prepričana. Koreja je samo sebe imela za 'majhno Kitajsko', naša elita je bila prepričana, da je bila enako izobražena in enako močna kakor kitajska.« Za kitajsko elito je bila Kitajska središče sveta, drugi so veljali za barbare, pravi Čun. »Toda Korejci so menili, da so bolj civilizirani barbari od drugih, zlasti od japonskih barbarov. Bili smo bliže izvoru civilizacije od njih,« mi pove.

Korejci so zato vso zgodovino prezirali Japonce in jih imeli za slabše izobražene od sebe. »Toda Japonci so bili vojaško močnejši od nas Korejcev, ki smo verjeli v moč knjige, in ne meča. Upoštevali smo različna vrednostna sistema. Korejci so postali vojaki in generali šele po tem, ko niso opravili izpitov za službo na dvoru. V našem sistemu vrednot je bila uporaba sile manj vredna od uporabe moči razuma, zato si lahko predstavljate, kako so sprejeli zasedbo barbarov, ki niso poznali klasikov.«

Čun Jung Vu se je zelo trudil pojasniti, kako se civiliziran narod počuti osramočenega, kadar ga pokori drug barbarski narod. »Za to ni opravičila … zdi se, kakor da vas je premagal nekdo, ki je manj pameten od vas.«

Ni bilo opravičila

Korejce moti predvsem to, mi pove, da se Japonska še vedno ni pripravljena opravičiti za vse, kar je storila na Korejskem polotoku. Pravi, da celo takrat, kadar prizna zločine, to naredi tako, kakor da so jo k temu prisilili in kakor da se ne počuti, da bi se morala opravičevati. »Francija in Nemčija, denimo, sta se vojskovali med seboj, vendar to ni bila kolonizacija. Kadar te premagajo, si poražen in boš v naslednji vojni morda zmagal, toda kadar te kolonizira nekdo, ki ga imaš za slabšega od sebe … ali lahko to razumete?«

In medtem ko vsi v Južni Koreji poudarjajo, da je njihovo mnenje in mnenje Severne Koreje o zgodovini in japonski kolonizaciji enako, je jasno, da dileme, kaj se je zgodilo na ledeni stezi v Gangnungu, nikoli ne bodo razrešili.

Kljub temu bo za zgled olimpijske solidarnosti ostal ganljiv prizor dveh drsalk. Japonka Nao Kodaira in Južna Korejka Li Sang Hva sta stari tekmici v svetovnem vrhu hitrostnega drsanja na kratke proge. Tudi v nedeljo sta ostali na vrhu, vendar je bila Nao Kodaira za 39 stotink boljša od Li Sang Hva, ki ima že dve zlati kolajni v tej disciplini.

Lijeva je po tekmi ihtela s sklonjeno glavo in povešenimi rameni, ko je Nao Kodaira prišla do nje in jo objela, nato sta obe, ogrnjeni vsaka v svojo zastavo, oddrsali v garderobo. Prizor je bil tako ganljiv, da ga je moral omeniti tudi japonski premier Šinzo Abe v telefonskem pogovoru z Nao Kodaira. »Res vaju je bilo čudovito gledati, ko sta se objeli po tekmi in čestitali druga drugi,« je rekel Abe japonski prvakinji. Takšni bi morali biti tudi sosednji državi. Če le zgodovina ne bi prevladovala nad sedanjostjo.