Jakov mi je na štiri oči dejal, da bo vse naredil, da doseže čim boljši rezultat

Pjongčang – Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenija Bogdan Gabrovec se ne bo prav zelo naužil iger v Pjongčangu, saj se v domovino vrača že jutri, njegovo mesto tu bo za teden dni zapolnil podpredsednik Iztok Čop. Včeraj je ponosno sprejel novinarsko odpravo v Slovenski hiši, prvi utrip iger je zanj zelo pozitiven, še vedno pa se – in bo tako tudi naprej– izogiba napovedi slovenskih rezultatov.

To so vaše prve zimske OI v vlogi predsednika OKS, kako jih doživljate, kako bi jih primerjali s poletnimi, s katerimi imate neprimerljivo več izkušenj tudi v drugačnih vlogah?

Na zimskih sem sicer bil že v Sočiju, kjer sem nabiral izkušnje, preverjal, kakšen je utrip v primerjavi s poletnimi, na katerih sem bil pred tem sedem-, osemkrat. V primerjavi s Sočijem so te igre bolj spontane, okolje je nevsiljivo, varnostni ukrepi so veliko manj opazni, če pač odštejemo obvezno preverjanje identitete, nujne kontrole pri vstopih na posamezna prizorišča in objekte. Namestitev naših športnikov v olimpijski vasi je super, tudi ta pridobitev, Slovenska hiša, daje pozitivno pričakovanje rezultatov, uspehov, za kar smo ne nazadnje tudi na olimpijskih igrah. A ne želim ničesar napovedovati, ker se mi je v preteklosti to vrnilo kot bumerang. Sicer pa je na igrah tak domač občutek, razen seveda te posebnosti, da je v primerjavi s Slovenijo tu zelo mrzlo. Je pa današnji dan že kar pomladni, saj je le minus ena stopinja, ko smo pripotovali sem, pa je bilo minus 19.

Kako gledate na selitev iger v Azijo, na bolj netradicionalna območja?

Želja mednarodnega komiteja in tudi nekaterih držav je, da se tudi v teh okoljih še bolj razvije zimski šport, in to je dober pristop. Druga resnica pa je, da si ob takšnem vložku lahko olimpijske igre privoščijo le velike države, z ustreznimi finančnimi sredstvi. Varnostni zalogaj v Riu je bil prek milijarde in pol, saj je bila ta komponenta še posebej izpostavljena, no, konec koncev pa vemo tudi, kje smo zdaj, katera je soseda Južne Koreje. A očitno se v športu ponavlja zgodovina v pozitivnem smislu, da se tudi vojne končajo med igrami. Mislim, da je to tudi pravo poslanstvo športa, da združuje, poteze Severne in Južne Koreje kažejo, da bi se lahko v prihodnosti, če ne bo pritiskov ali podpihovanj iz ozadja, ta globalna tenzija nasprotovanj končala.

Omenili ste že Slovensko hišo. Kako zelo pomembno je za vas, da jo imate spet prvič po Vancouvru?

Slovenska hiša je poskus, da združimo gospodarstvo, politiko in šport. Politiko v pozitivnem pomenu. Da z združenimi močmi predstavimo našo deželo v okolju, v katerem z izjemo Kolektorja nismo gospodarsko izpostavljeni, tudi gospodarska menjava še ni takšna, kot bi lahko bila. Upam, da bo obisk predsednika Boruta Pahorja na bilateralnem srečanju sodelovanje pospešil in da se bodo tudi na političnem prizorišču prepoznale priložnosti za sodelovanje. Kolektor je bil pri Slovenski hiši gonilna sila, ima izkušnje, ve, kakšen je pravi pristop, upam, da bo tu sklenjen tudi kakšen posel.

Kaj pa proslavljanje slovenskih kolajn?

Kadar smo doslej imeli pravo slovensko hišo, je bilo to povsem drugače, kot ko je nismo in smo proslavljali po gostilnah, hotelih, to ni bil tisti prvi občutek. Verjamem, da bomo imeli tu nekaj zabav, pri čemer ne štejem za dober rezultat le kolajne, mislim, da pri nas premalo cenimo mesta od četrtega navzdol.

Boste torej proslavljali tudi uvrstitve, slabše od 3. mesta?

Zanesljivo. Ne le zato, ker pričakovanja niso tako visoka, ampak sklenili smo, da je vsak rezultat za mednarodno kategorizacijo, torej do 16. mesta, vreden pozornosti. Če naša pričakovanja tokrat niso visoka, je treba pogledati tudi pozitivno stran, namreč, da imamo v nekaterih panogah res mlade tekmovalce, seveda pa je treba imeti vseskozi v mislih tudi, da so OI poseben dogodek. Ko sem gledal kvalifikacije skokov, sem slišal, da naši obeti niso dobri. Morda se bodo na tekmi približali stopničkam, kar bi potem vsekakor povečalo apetite za veliko skakalnico in predvsem ekipno tekmo. Tudi včerajšnja hokejska tekma je pokazala, da kljub različnosti, kljub napetostim, kdo naj bo kapetan, kdo je pravi kapetan, ko nastopamo, nastopamo kot ekipa. In to je edini način, da nam lahko uspe, če je preveč ega in soliranja, potem je povsem jasno, da ne bo uspeha.

O kolajnah nočete razpravljati, kako pa vidite moč slovenske reprezentance?

Moč slovenske reprezentance je glede na imena, ki bi lahko bila prisotna, pa jih ni, oslabljena. Vemo, da bi lahko prišlo tudi do kakšne reprize iz Sočija, a na poškodbo ne moreš vplivati. Če se natančno spomnim Sočija, smo imeli pred igrami v vodstvu OKS sestanek in nas je Kocijančič izzval, kakšen razplet pričakujemo. Sam sem ocenil 5, 6 kolajn, bil deležen začudenih pogledov, na koncu pa jih je bilo osem  …

Zakaj torej takšna previdnost?

Za to sem se odločil iz načelnih razlogov po Riu. Tedaj je bilo prelitega preveč črnila na nepravi način, celo da sem zavajal javnost s svojim optimizmom. Napovedal sem jih šest, bile so štiri, še ena »lesena« in dve peti mesti, blizu smo bili. Ugotovil sem, da to ni primerno, naj se govori in piše o rezultatih, ki se jih zares doseže. Zdi se mi pa tudi, da je napovedovanje svojevrsten pritisk na tekmovalce, saj se lahko posamezniki prepoznajo v tem in potem občutijo breme. Tega se bom tudi v prihodnje, če bom še predsednik, izogibal, takšno taktiko je imel tudi že Janez Kocijančič.

Kako gledate na celotno dogajanje z ruskimi športniki, ko še tik pred odprtjem iger za nekatere ni bilo jasno, ali bodo smeli nastopiti ali ne, kar je že kar neverjetno?

Že od začetka pristopa izločevanja ekip v celoti ne odobravam. Še vedno sem prepričan, da 99 odstotkov športnikov do rezultata ne pride na nedovoljeni način. Kar se je dogajalo z Rusi pa ni normalno, to ni v redu, ne vem niti, kako bi sploh logistično lahko to izvedli, če bi dovolili nastope še nekaterim. Zelo slabo je vse skupaj, gre za nesorazmerne, pretirane ukrepe, tudi navijaške napram državam zahodnega sveta. Dejstvo je, da so Rusi v zimskem športu velesila, zdaj so v priviligiranem položaju drugi, saj bodo nekatere panoge močno okrnjene. To ni v redu, tudi v Moskvi in Los Angelesu igre zame niso bile prave, saj je bila konkurenca zaradi bojkota zelo okrnjena.

Pogovarjava se nekaj ur pred odprtjem. Kako zdaj gledate na sago o Jakovu Faku, ki ste se mu sicer tudi javno opravičili? Je bilo vse skupaj res potrebno?

Žalosten sem, da Slovenci ne zmoremo človeške tolerantnosti. Ko je naturalizirani športnik na vrhuncu, smo navdušeni, a se tudi hitro obrnemo proti nekomu. Na OKS smo se tega lotili brez trohice negativnega razmišljanja, da bi se lahko to zgodilo. Ideja sicer ni bila moja, ampak od strokovne ekipe. Da se je vse skupaj izrodilo v napad na Jakova na tak pritlehen način, brez imen, priimkov … Družabno omrežje je naredilo svoje, ker omogoča anonimnost. A v vsaki stvari je nekaj dobrega, na štiri oči mi je dejal, da bo vse naredil, da doseže čim boljši rezultat. Verjamem, da v njem zdaj tli dodaten ogenj, tudi nekaj kljubovalnosti, da bo dokazal, da je drugačen od tistih, ki so nanj brez potrebe zlivali gnojnico. Ne razumem tega, res ne.

Po čem si bomo zapomnili igre?

Gotovo po tem, da bodo to ene najbolj mrzlih iger, sicer pa upam, da ne kot Torino, Albertville ali Nagano, kjer nismo osvojili kolajne.

Zakaj se v domovino vračate že jutri?

V OKS vlada demokracija in odločili smo se, da ponudimo možnost ogleda čim več članom. MOK krije stroške za predsednike in generalne sekretarje, kvoto bomo koristili tako, da bomo vsi iz vodstva tu po en teden.