Tiskane izdaje
Pjongčang – Že dolgo je tega, ko so bila vrata vasi, v kateri na olimpijskih igrah prebivajo športniki, odprta za novinarje, goste, prijatelje in sorodnike. Pošast v obliki terorizma je ob raznih drugih nevarnostih prireditelje iger prisilila v novo dobo previdnosti in varnosti najvišje ravni. Tako vas odprejo za poročevalce le pred začetkom iger, v njej smo včeraj srečali številne znane obraze.
Promocija Slovenije? Gre za večno vprašanje na slehernem velikem tekmovanju, zlasti olimpijskih igrah. Jasno, da prepoznavnost krojijo rezultati, predvsem navzočnost na razglasitvi za najboljše, po tej plati je bil Soči pred štirimi leti iz slovenskega zornega kota zares poseben. Toda tam je imel naš nastop tudi nekaj pomanjkljivosti. Med drugim na prizorišču ni bilo slovenske hiše, tudi bivališče v olimpijski vasi, zlasti tisti ob obali, pa je bilo slabo označeno.
Danes hišo za promocijo Slovenija v Koreji ima, včerajšnji obisk olimpijske vasi pa je razkril, da po svoji prepoznavnosti z zastavami na ograjah balkonov izstopajo Avstrijci, Američani, Nemci, Norvežani, tudi Čehi z zanimivo stotico na slehernem oknu v spomin na 100. obletnico ustanovitve Češkoslovaške. Resda te države zdaj četrt stoletja ni več, toda v čeških srcih ostaja, v nasprotju s slovaškimi, kot federacija, ob kateri še danes ne skrivajo ponosa. Prihod iz smeri osrednjega olimpijskega trga v vasi, kjer so pred dvema dnevoma slovesno dvignili našo trobojnico, še ne razkrije domovanja Petra Prevca, Jakova Faka, Ane Drev in drugih, kajti to stolpnico zakriva ena pred njo z zastavami Italije in Slovaške. Sosedi naših športnikov pa so Čilenci in Avstralci.
Ana Drev pred olimpijskimi krogi. Foto: Matej Družnik/Delo
V »slovenskem bloku« mirne popoldanske ure
»Ti dve deželi pač nista velesili zimskega športa,« smo namignili prešerno razpoloženima Anamariji Lampič in Niki Razinger, nakar sta se obe zasmejali, slednja pa je le dejala: »No, kar povejte Barbari, če si upate, da Avstralija ni velesila … »V mislih je imela kajpak nekdanjo sotekmovalko Barbaro Jezeršek, ki zdaj brani barve avstralske tekaške reprezentance. Ko so prireditelji včeraj popoldne omogočili poročevalcem triurni ogled novinarske vasi, je bilo sicer v »slovenskem bloku« mirno. Tekaški del je počival, biatlonski se je odpravljal na trening, izbrana vrsta v alpskem smučanju je bila prav takrat na novinarski konferenci, skakalci so misli usmerjali k večernim kvalifikacijam. Za hip smo takrat v dvigalu »ujeli« njihovega glavnega trenerja Gorana Janusa, ki je napovedal zanimivo dogajanje v mrazu pod žarometi.
Sicer pa dvigalo ni prav priljubljena beseda med smučarskima tekačicama. Lampičeva in Razingerjeva sta namreč dan prej zamudili avtobus za trening, ker je v visoki stolpnici le eno dvigalo, gneča pa nenehna. »Res, čakali sva, dvigalo je drvelo gor in dol, le pri našem nadstropju se nikakor ni hotelo ustaviti,« se je spomnila Nika Razinger, na teh igrah prvič v sobi sostanovalka najuspešnejše slovenske tekačice v dosedanjem delu zime. Prva primerja Pjongčang in Soči (»Takrat smo bivali le še z biatlonci blizu naših dveh tekmovališč, zdaj smo v tej veliki vasi, kjer je srečanj s športniki iz različnih panog precej.«), za Lampičevo so to prve igre: »Malce me vse skupaj spominja na univezijado, drugače pa se sicer še ne počutim, da bi vse skupaj spremljala odprtih ust (smeh).« Slovi kot zelo družabna, kar težko si jo je bilo predstavljati, ko je sredi januarja za en teden ostala sama na treningu v Planici, ker po dogovoru s trenerjema Stefanom Saraccom in Nejcem Brodarjem ni odšla na tekmo v Dresden.
»Da, precej raje sem v družbi, bolje se počutim,« je še omenila zgovorna Gorenjka. In četudi ne slovi kot tako vneta hokejska navdušenka, kot je Razingerjeva, se prav veseli, da so v olimpijski odpravi tudi risi. Rada bi si jih ogledala na kakšni tekmi, denimo prihodnji teden v sredo, dan po šprintu na tekaškem štadionu, proti reprezentanci ZDA. Slednja je sicer tudi za naši tekačici s svojimi olimpijskimi oblačili med najbolj prepoznavnimi. »Lepa je tudi kanadska oprava, zanimiva estonska z dolgimi svetlimi plašči. Naša pa je zdaj zelo opazna – prideš v osrednjo restavracijo olimpijske vasi in pri priči vidiš že v daljavi kakšno zeleno bundo,« sta še dejali.
Klemen Bauer v dvigalu. Foto: Matej Družnik/Delo
Fourcade zamišljen, Wiererjeva zgovorna
Med tem je mimo stolpnice, zamišljen in v svojem svetu, hodil prvi biatlonec sveta Martin Fourcade, popolno nasprotje njegovega obnašanja predstavlja italijanska reprezentantka Dorothea Wierer. V biatlonskih krogih je prav priljubljena, tako zaradi videza kot obnašanja, je zgovorna, rada se pogovarja in ne skriva, da se po koncu sezone sprosti ob hladnem pivu na piknikih s prijatelji iz domačih južnotirolskih krajev. A zdaj ji seveda misli letijo k jutrišnjemu šprintu, cilj v Pjongčangu ji je vsaj ena kolajna.
»Le zdaj je ne upam več tako na glas napovedati, ker sem na zadnjih pripravah v Švici zbolela,« je dejala ob srečanju pred vhodom stolpnice in tako kot še številni drugi potožila nad vetrom in mrazom: »Res pa je, da smo tega vajeni tudi z nekaterih stalnih prizorišč med sezono.« A ko smo se v korejskem soncu sprehajali v družbi športnikov z vsega sveta, polnimi pozitivne energije in nestrpnega pričakovanja današnjega uradnega uvoda zimskih iger, smo si kar težko predstavljali, da prav blizu, niti pol ure vožnje od olimpijske vasi, kraljujejo polarne temperature. A podobno je bilo tudi pred štirimi leti na igrah sončnih žarkov ob Črnem morju in zimskih razmer pod Kavkaškim gorovjem.
