Lastne postelje in dušna pastirja za rekordno žetev

Ljubljana – So Norvežani bitja z drugega planeta, so jim morda v Koreji vgradili posodobitev homo_sapiens 3.0, da so osvojili že 33 kolajn? Morda lahko vikinško prevlado osvetlita slovenski zimski olimpijki Katja Višnar in Andreja Grašič Koblar, ki sta si dom ustvarili v deželi fjordov.

Norveška je v Pjongangu že zdavnaj prekosila dosežek iz Sočija, zdaj je že pri 13 zlatih, 11 srebrnih in 9 bronastih kolajnah in še ni rekla zadnje. Slovenci se radi hvalimo, kakšne športne čudeže ustvarjamo z zgolj dvema milijonoma prebivalcev. Za zdaj imamo le srebro Jakova Faka. Norvežanov je dobrih pet milijonov. Torej ena kolajna na 160.000 prebivalcev. V slovenskem primeru bi to bilo 13 kolajn, čemur se nismo približali niti v čudežnem Sočiju 2014 z osmimi odličji.

Norvežani zmagujejo v mnogih panogah, ne samo v smučarskih tekih (6), tudi v hitrostnem drsanju, biatlonu, alpskem smučanju in smučarskih skokih. Še v hokeju se jim je nasmehnila sreča proti Slovencem. Vodja 109-članske olimpijske odprave Tore Øvrebø je pred začetkom iger povedal: »Želimo se imeti lepo, če bomo tudi na koncu takšni prijatelji, kot smo zdaj na začetku, bomo veseli. No, vmes bi radi osvojili 30 kolajn.«

Bo padel Salt Lake City?

Ta cilj je bil uresničen že včeraj, ko je Marit Bjørgen postala najbolj uspešna športnica na zimskih igrah. Bron je bil njena 14. kolajna, prehitela je rojaka Oleja Einarja Bjørndalna. Potem ko je Norveška prvič prebila mejo 30 kolajn, je zdaj logičen cilj preseči 13 zlatih (toliko jih imajo že zdaj), kolikor jih je bilo že v Salt Lake Cityju 2002.

Katja Višnar, slovenska smučarska tekačica in izbranka norveškega šampiona Oleja Vigena Hattestada, je v ponedeljek ravno zapuščala Pjongčang in se odpravljala na letalo, ko je hitrostni drsalec Haavard Lorentzen osvojil zlato na 500 m. »Pa je padla še ena. Res gre Norveški na teh igrah vse kot po maslu,« je dejala 33-letna mamica, za katero so tretje in zadnje olimpijske igre.

V čem je skrivnost norveškega uspeha? Visok BDP, sistem financiranja, tradicija, številčnost, infrastruktura, stroka, značaj? »Težko rečem, verjetno vsega po malem. Opažam pa, da na Norveškem jemljejo šport čisto drugače kot pri nas, zlasti pri otrocih, kjer gre vse skozi igro. Na mladih športnikih ni nobenega pritiska. Zelo pomemben je tudi olimpijski center v Oslu, ki dela na zares visoki ravni, zaposlenih je ogromno strokovnjakov za vsako področje, od športne medicine do maserjev. V Sloveniji je težava, ker nimamo takšnega centra, kjer bi vrhunski športniki imeli vso strokovno podporo. Težko najdeš pomoč, ne veš, na koga bi se obrnil, znajti se moraš bolj ali manj sam,« je razmišljala Blejka in postregla z zanimivostjo iz norveškega tabora, ki razkriva, da res nič ni prepuščeno naključju: »Tukaj v Pjongčangu imajo s seboj tudi dva človeka, ki skrbita za duševno počutje tekmovalcev. Nista psihologa niti župnika, težko je prevesti ta izraz. Sta osebi, s katerima se lahko pogovoriš o čemer koli in se tako znebiš stresa pred nastopi. To še ni vse. Na vse mislijo vnaprej, vsem tekmovalcem so pripeljali postelje iz poliuretanske pene. Smučarski tekači imajo tekoče preproge, na katerih lahko rolkajo, kadar je zunaj prehud mraz.«

Ključ v infrastrukturi

Andreja Grašič Koblar, nekdanja biatlonka, ki že četrto leto skupaj z možem Jernejem Koblarjem in sinovoma živi in dela na Norveškem, je še dodatno osvetlila zgodbo. »Kljub vsem kolajnam tukaj ni nobene evforije, kakršna je v Sloveniji za vsako reč. Igre gleda vsak zase in tudi ko pridejo kolajne domov, ni sprejemov na letališčih ali v mestih. Uspeh jemljejo kot osebno stvar, gre za čast, tudi nobenih nagrad ni. Meni je to zelo všeč. Država je sicer zelo ponosna na vse svoje športnike, tudi če se ne vrneš s kolajno, si junak, ker si bil na olimpijskih igrah. O tem sem se lahko prepričala tudi sama, so bili vsi vzhičeni, ko sem jim povedala, da sem bila na treh igrah. Uspehe znajo ceniti, ne delajo pa iz tega nobenega pompa,« je razliko v doživljanju športnih dosežkov izpostavila Grašičeva in tudi ona zaslugo za norveški uspeh pripisala odličnim razmeram: »Infrastruktura je neverjetna, kamor koli se obrneš, so urejene tekaške proge, kamor koli greš, so hokejske dvorane, skakalnice. V Lillehammerju imamo dve dvorani za hokej, pa je malo mestece, 30 km stran sta še dve. Stvari imajo res 'pošlihtane',« je nadaljevala Grašičeva in tudi ona opozorila še na eno bistveno razliko v primerjavi z domovino: »Tukaj otroci do 12. leta ne smejo tekmovati. Tekmujejo že, ampak nihče ni prvi, drugi, tretji. Tako je prav.«