Leto psa: prijatelj, in ne hrana!

Psi na jedilniku: Vse manj Korejcev uživa pasje meso, tematiko odprli leta 1988.

Objavljeno
15. februar 2018 21.18
LUNAR-NEWYEAR/CHIINA
Zorana Baković, poročevalka
Zorana Baković, poročevalka
Po lunarnem koledarju, ki ga upoštevajo tako Kitajci kot Korejci, se je tradicionalno novo leto tokrat začelo v petek in prihodnjih dvanajst mesecev bo zaznamovalo horoskopsko znamenje psa. Zato so se številni aktivisti za zaščito živali odločili javno nagovoriti vse, katerih kulinarična tradicija ima poseben odnos do pasjega mesa.

»Ne jejte jih, rešite jih pred mesarskim nožem in jih imejte radi!«

Zimske olimpijske igre, ki jih organizirajo v južnokorejskem Pjongčangu, so tokrat prišle na vrsto takrat, ko se začenja leto psa. Največji športni dogodek je hkrati tudi priložnost, da glasneje kakor po navadi postavimo nekatera stara vprašanja, zato je logično, da so nekateri spregovorili tudi o usodi psov, ki jih vzgajajo za restavracije v tej državi.

Na vprašanje je opozorila kanadska umetnostna drsalka Meagan Duhamel, ko ji je med obiskom Južne Koreje februarja lani nepridobitna organizacija Free Korean Dogs pomagala posvojiti pritlikavega jazbečarja, nato ga je Duhamelova odpeljala s seboj v Montreal. Mu Tae, kakor je psu ime, se je hitro udomačil v stanovanju športnice, ki je dosledna veganka, vendar bo vedno čutil posledice svojega življenja v kletki na pasji kmetiji. Njegove noge so poškodovane in obsedeno potrebuje nežnost.

Aktivisti so se zaprli v kletke, drugi nosili transparente

Duhamelova je v Pjongčang prišla ne samo po kolajne, ampak tudi s posebno nalogo. Napovedala je, da bo s sabo odpeljala še enega psa, ki ga bo rešila s kmetije, ter pozvala vse športnike, ki sodelujejo na olimpijskih igrah, naj jo posnemajo.

Toda Korejci niso zadovoljni z usmerjanjem pozornosti na njihov tradicionalni jedilnik. Pasje meso je bilo resda več stoletij specialiteta na Korejskem polotoku, vendar zdaj navada uživanja pasjega mesa počasi izginja in v restavracijah v Seulu, denimo, se takšno meso zelo redko pojavlja na jedilnikih. Zato nekatere tukajšnje prebivalce motijo novinarski prispevki, kakršen je bil, denimo, tisti na CNN, ki je z gnusom sporočal, da »v senci olimpijskih iger poteka brutalna trgovina s pasjim mesom«.

Ali je to res, se sprašujejo korejski časopisi, denimo Korea Times, in omenjajo, da vse več Južnih Korejcev zavrača uživanje pasjega mesa in da Južni Korejci tudi brez opominjevalcev z Zahoda prirejajo demonstracije proti takšni lastni tradiciji. Neka skupina aktivistov za zaščito psov se je lani v Seulu zaprla v kletke, podobne tistim, v katere trgovci na tržnicah zapirajo živali, in tako izrazila nasprotovanje pasjim kmetijam. Spet druga skupina je hodila po ulicah s svojimi hišnimi ljubljenčki in transparenti, na katerih je pisalo: »Psi so prijatelji, in ne hrana!«

Ena kmetija letno vzgojila za prodajo 80.000 psov

Pasje meso je pravzaprav vse redkeje na mizah Korejcev. Uživanje tovrstnega mesa zakonsko ni zadovoljivo urejeno in ne velja za popolnoma nezakonito, vendar hkrati tudi ni popolnoma zakonito. Toda kmetije, ki vzgajajo pse za hrano, še naprej delujejo. Eno od največjih, ki je delovala blizu Seula in letno prodala po 80.000 psov, so lani zaprli, tudi raziskava, ki so jo izvedli med Južnimi Korejci, je pokazala, da 70 odstotkov prebivalcev nikoli ne je pasjega mesa. Med mladimi je takšnih celo 80 odstotkov, mnogi med njimi imajo pse za hišne ljubljenčke.

To, kar Korejce pri tem vprašanju najbolj moti, je zahodna hinavščina. »Američani in drugi tujci bi se morali vprašati, kaj si o njihovi kulturi oboževanja govedine mislijo Indijci, ki spoštujejo krave kot svete živali,« piše Korea Times.

Podobno hajko so tuji ljubitelji živali izvedli tudi proti kitajskim restavracijam s pasjim mesom pred poletnimi olimpijskimi igrami, ki so jih leta 2008 priredili v Pekingu. Tamkajšnja vlada je čez noč ukazala zapreti vse specializirane pasje restavracije, pasje meso pa so morali umakniti z jedilnikov. Toda starejši Kitajci, ki tovrstno meso posebno cenijo zaradi visoke hranljive vrednosti in sestavin, ki so zelo pomembne v kitajski tradicionalni medicini, so ta ukrep komentirali zelo cinično.

»Ne vem, kaj je vaš problem,« mi je takrat povedal neki stari Pekinžan, ki je vsak dan prihajal v park Ritan s kletkami, v katerih je imel svoje pojoče ptice. »Vi na Zahodu sprehajate pse in jeste ptice, mi na Vzhodu pa sprehajamo ptice in jemo pse. To je edina razlika.« Ravno sem kupila piščančje perutnice v restavraciji KFC in pomislila, da se mora takšnemu strastnemu ljubitelju ptic to zdeti neverjetno barbarsko.

O uživanju pasjega mesa v Južni Koreji so prvič začeli govoriti pred poletnimi olimpijskimi igrami, ki so jih leta 1988 organizirali v Seulu. In ko je bila nato Južna Koreja leta 2002 skupaj z Japonsko gostiteljica svetovnega nogometnega prvenstva, je francoska igralka in aktivistka Brigitte Bardot organizirala kampanjo za bojkot prvenstva, da bi okrepili pritisk na tukajšnjo vlado, da bi prepovedala gojenje psov za ta namen.

V polfinale nogometnega SP zavoljo pasjega mesa ...

Toda ko so južnokorejski nogometaši v rednem delu turnirja premagali velike favorite, med drugimi Portugalsko, v 1/8 finala Italijo, nato pa še Španijo v četrtfinalu in se uvrstili v polfinale, so zavistni Kitajci začeli omenjati, da je očitno, da so zaradi pasjega mesa nepopustljivi in vzdržljivi na igrišču.

Na ulicah mrzlega Seula je trenutno malo psov, toda kadar sem mesto obiskala v toplejših letnih časih, sem pogosto opazovala, kako ljubeče lastniki skrbijo zanje. Pogosto jih nosijo v naročju, dokler ne pridejo do parka. Ne vem, ali to počnejo zato, da se ne bi umazali, ali zato, da ne bi vdihovali izpušnih plinov zaradi gostega prometa. Opozarjati na pravice živali in pozivati k zaščiti psov nikoli in v nobeni družbi ni odveč. Toda naj se to tokrat dogaja zaradi leta psa, in ne zaradi olimpijskih iger v Pjongčangu. Korejci imajo radi pse tako kakor kateri koli drug narod, ki je v lajavih živalih odkril svoje najzvestejše prijatelje. Kaj storiti z vsemi drugimi živalmi, ki jih brutalno ubijamo in spreminjamo v hrano, je vprašanje, namenjeno vsem povsod po svetu. In še težje je odgovoriti na vprašanje, ali mi, ljudje, sploh zmoremo brez tega.