Nasprotja

Med športnimi navijači in tudi med novinarji je zelo pogosta razprava, koliko je kakšna panoga, v kateri so naši športniki dobri, vredna v svetovnem merilu, kateri športi so najbolj razširjeni po vsem svetu, v katerih je konkurenca najmočnejša, najštevilčnejša, čigava kolajna, dosežek več velja, kateri naši športniki so znani širom sveta. Dejstvo je, da so ravno snežne panoge geografsko najbolj omejene, čeprav se ravno z olimpijskimi igrami skuša to območje razširiti.

Ko je bil Pjongčang izbran za gostitelja iger 2018, se je takoj pojavilo vprašanje, kaj ima skupnega z zimskimi športi, in dejstvo je, da bore malo. Korejci so ponosni na svoj tekvondo, sicer sta med športi najbolj priljubljena nogomet in bejzbol, v zadnjih tednih se zdi, da je zaradi Hjon Čonga, presenetljivega avstralskega polfinalista, naraslo zanimanje za tenis, saj na TV še vedno ponavljajo njegov lanski dvoboj v finalu mastersa prihodnje generacije.

Treba je sicer priznati, da se prireditelji trudijo, da se resda vidi, da na nekaterih področjih nimajo izkušenj (a se hitro učijo), a to so vendarle igre brez pravega olimpijskega občutka, brez vzdušja, ker na večini dogodkov manjka najpomembnejše – gledalci. Povsem razumljivo, da so tribune samevale, ko so se za olimpijske naslove skakalci (nekaj Japoncev je sicer prišlo spodbujat Saro Takanaši, ki ima v domovini status športnega božanstva) in biatlonci merili v sibirskih razmerah, medtem ko so prireditelji včeraj tako ali tako pozivali vse, naj ostanejo v zaprtih prostorih zaradi apokaliptičnega vetra, ki je imel rušilno moč in je ogrožal življenja.

A tudi če ne bi bilo tega, pogled na tribune, na katerih sicer simpatije žanje zborček Severnih Korejk, ne bi bil nič drugačen. To je nasprotni svet našemu. Športi, ki pri nas veljajo za tradicionalne, Korejcev ne ganejo, v panogah, ki so nam blizu, skokih, smučanju, biatlonu, teku, nimajo svojih tekmovalcev oziroma so tako slabi, da jih niti ne poznajo, tako da nimajo za koga navijati. In ravno obratno, kar nas, v Sloveniji, načeloma ne zanima, pri njih žanje navdušenje. Poleg deskanja je to hitrostno drsanje in hitrostno drsanje na kratke proge, kjer pa so dvorane nabito polne.

Hitrostno drsanje je izjemno priljubljeno tudi na Nizozemskem, na poti v Južno Korejo smo spoznali manjšo skupinico, ki se je odločila za dopust v Pjongčangu, da bo lahko spremljala hitrostno drsanje in velikega asa te panoge Svena Kramerja. »On ima na Nizozemskem enak status kot Marcel Hirscher v Avstriji,« me je podučil norveški kolega nekaj dni prej, preden je Kramer osvojil tretji zaporedni olimpijski naslov na 5000 metrov. Dva dneva kasneje je Hirscher svojega prvega sploh, in sicer v alpski kombinaciji, na novinarski konferenci pa mu je kitajski kolega – ob pojasnilu, da alpsko smučanje v Aziji res ni priljubljena panoga – zastavil »vprašanje«, kaj bi ljudem zaželel ob kitajskem novem letu, ki se začenja jutri …