Ni vse v dobičku …, pa tudi v športu ne

Nekoga, ki je doživel posebne razmere med poletnimi olimpijskimi igrami v Pekingu leta 2008, lahko sorazmerna ravnodušnost Južnih Korejcev do sedanjih olimpijskih iger v Pjongčangu nekoliko zmede. Na Kitajskem skorajda ni bilo kotička, v katerem ne bi bilo prikupnih maskot ali olimpijskih krogov, navdušenost nad tekmovanji je bila tako močna, da bi jo lahko rezal z nožem.

Po drugi strani je v Seulu zunaj središča dogajanja komajda opaziti, da se 180 kilometrov stran dogaja nekaj velikega. Šele ko vstopite v središče mesta, opazite, da na trgu Gvanghvamun vendarle stojita beli tiger Suhorang in črni medved Bandabi, maskoti olimpijskih in paraolimpijskih iger. Vsake toliko časa kdo od mimoidočih vstopi v paviljon s fotografijami, ki predstavljajo zgodovino zimskih športov, to pa je tudi vsa navdušenost, ki jo zmore pokazati glavno mesto.

»Pri nas v Tokiu smo že zdaj bolj vznemirjeni zaradi olimpijskih iger leta 2020 kakor tukajšnji ljudje zdaj sredi olimpijskih iger,« mi pove eden od japonskih kolegov. Res je, da ni isto, kadar takšen športni dogodek pripravijo v glavnem mestu in kadar ga organizirajo sredi razmeroma odročnih gora, vendar me je kljub temu zanimalo, zakaj je tako.

»Vsi poznajo nogomet in navijajo za nekoga«

Ko sem Čun Jung Vuja, nekdanjega svetovalca za državno varnost, ki zdaj vodi organizacijo Forum za prihodnost Korejskega polotoka, prosila, naj mi vse to pojasni, je skomignil z rameni in priznal, da je tudi sam to opazil.

»Ljudje niso navdušeni nad olimpijskimi igrami, ker smo jih že pripravili leta 1988, in to je bil velik dogodek,« je povedal. »Nato smo gostili svetovno nogometno prvenstvo in nad njim smo bili še bolj navdušeni. Tudi zato, ker tu vsi dobro poznajo nogomet in vsakdo navija za nekoga.« Toda zimski športi na Daljnem vzhodu niso tako zelo priljubljeni, Južna Koreja pa je hotela gostiti zimske igre tudi zato, da bi se tovrstni športi uveljavili med tamkajšnjimi prebivalci.

Najmanj 10 milijard izgube?

»Tukaj je drugače kakor pri vas, za vas je smučanje nekaj normalnega, tu je to še vedno šport za bogate,« pravi Čun.

Nekatere tuje ekonomiste že skrbi račun, ki pravi, da bo Južna Koreja s sedanjimi olimpijskimi igrami zaslužila samo 2,5 milijarde dolarjev. Če vemo, da so za priprave na igre namenili 13 milijard, bi vsaj 10 milijard dolarjev veljalo za izgubo.

»Nihče niti ni pričakoval, da bomo zaslužili z olimpijskimi igrami,« pravi Čun. »Država gostiteljica takšnih iger redkokdaj računa na dobiček. Toda to niti ni bil naš namen. S tedanjim predsednikom Li Mjung Bakom sem leta 2011 osebno potoval v Durban, kjer je naša država iz tekme izločila nemški München. In to je bilo za nas še posebno politično pomembno.«

Južna Koreja je namreč pred tem dvakrat kandidirala za gostiteljico zimskih olimpijskih iger, in to med predsednikovanjem dveh predsednikov iz Demokratične stranke (Kim De Džunga in Roh Mu Hjuna), vendar je bila obakrat neuspešna. »Po dveh neuspešnih poskusih je pokrajina Gangvon (v kateri je Pjongčang) prosila osrednjo vlado, naj kandidiramo še tretjič,« pravi Čun. »To je bil pritisk, zaradi katerega (tedanji) predsednik Li ni imel nobene izbire.«

Li je lobiral pri vseh članih Mednarodnega olimpijskega odbora posebej. »Vedno znova je spraševal, zakaj bi morale biti olimpijske igre monopol zahodnih držav,« pravi Čun. »Toda tudi pokrajina Gangvon si ni želela olimpijskih iger zato, ker bi tamkajšnji ljudje imeli radi zimske športe, ampak zato, ker je njeno vodstvo spoznalo, da lahko samo tako dobijo hitro progo, ki je s pokrajinskim proračunom nikoli ne bi mogli zgraditi.«

»Veste, kako je z ljudmi v lokalnih vladah – pravzaprav niti ne znajo smučati ali se drsati, dobro pa vedo, kako dobiti denar za infrastrukturo,« pravi Čun Jung Vu.

In vendar je posledice olimpijskih iger že mogoče videti. »Zdaj smo že precej boljši tudi v zimskih športih; mislim, da smo takoj za Japonsko,« je povedal Čun.

»Ne moremo vsega gledati skozi denar,« se strinja neki ameriški gospodarstvenik. »Zaradi olimpijskih iger je Južno Korejo obiskala sestra severnokorejskega vodje Kim Džong Una … Ni denarja, s katerim bi lahko plačali nekaj takega.«

»Raje smučam na Japonskem«

Andrew Zimbalist, profesor ekonomije na Smith Collegeu, opozarja, da so športniki iz Južne in Severne Koreje nastopali skupaj že leta 2000, 2004 in 2006, pa je Pjongjang kljub temu leta 2006 začel preskušati atomsko bombo in odnosi se niso niti najmanj izboljšali.

»Vse je treba razumeti nekoliko dolgoročneje,« pravi Čun. »Prebivalci Seula se lahko zdaj usedemo na hitri vlak, se odpeljemo na kosilo v Gangneung in se še isti dan vrnemo domov … Država je zdaj bolj povezana, pokrajina Gangvon pa je manj izolirana od razvitejših regij.«

Toda Čun priznava, da že prihodnji teden odhaja na teden dni smučarskega dopusta v Nagano. »Tam je več snega, hrana je boljša, tudi sake ni slab … Vse je malo dražje kakor v Pjongčangu, vendar raje smučam na Japonskem.« Morda ne za dolgo. Upa, da bodo prihodnjo zimo Japonci raje prihajali k njim. Nato bomo videli, kako to počne Peking leta 2022.